skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Danes si, jutri te ni

»Vse nas na koncu čaka …,« je znal moj oče govoriti v svojih tuzemskih časih. Njegove besede so me vedno prestrašile in nisem želela razmišljati o njih, ker si nisem znala predstavljati življenja brez meni dragih oseb. Da bo telefonska številka še vedno napisana v telefonu, osebe, ki bi telefon dvignila, pa več ne bo. Da ne bom več slišala njenega smeha, idej, dobrih ali slabih, da ne bo več moč izmenjavati mnenja, se kdaj tudi spreti in pobotati, se jeziti in smejati skupaj. Pa gre življenje svojo pot in ti pokaže, da se da preživeti marsikaj, za kar si si pred tem mislil, da ne boš zmogel …

Tile koronski časi so po eni strani neznosno nadležni, a po drugi strani lahko, če le želimo, razmišljamo in se poglabljamo tudi v tisto, česar se drugače otepamo. In naša minljivost in minljivost drugih je res ena taka tema, ki bi se ji vsi najraje na široko izognili.

Na vandranjih s pesjanko dostikrat kakšno rečemo s sorodno pesjanarsko dušo in logično besede nanesejo na vragolije, težave, lepe stvari, zdravje in starost naših štirinožcev. In seveda se tu tudi dotaknemo teme, koliko časa še …? Sploh, seveda, takrat ko na sprehodu srečaš človeka brez njegove stalne pasje sence. In se vprašaš, kako dolgo boš še užival v njegovi ali njeni bližini. Dostikrat dobim v odgovor, naj ne razmišljam o tem, saj da še ni čas za to, pa se vprašam, kako pa kdo to ve? Kje je garancija? Ni je, a ne? Nihče ne želi razmišljati o tem, pa vendar nas vse čaka tista teta s koso tam na koncu. In če se izogibamo govorjenju o njej, ne bo prišla ne prej ne pozneje, ampak pač takrat, ko bo čas. In tega niti sodobna znanost ne zna spremeniti. No, seveda lahko podaljšuje, a neizogibno pride prej ali slej, tudi če se še tako izogibamo razmišljanju ali govorjenju o njej.

In kakorkoli obračamo, se je tega dobro zavedati, zato da začnemo živeti tukaj in zdaj. Ne kaj bo jutri, naslednji teden ali mesec ali leto, ampak zdaj. Prevečkrat slišim ljudi, ki mi polni stresa razlagajo, kaj vse bodo še postorili, preden si bodo vzeli čas zase ali druge, za uživanje, počitnice, dopust, češ zdaj še ni čas za to. »Vem, da bi morala nekaj storiti zase, ampak ne morem, ker nimam časa. Tako zelo sem utrujena od vsega … Samo malo še zdržim, pa bo.« Najbrž se vsak izmed nas najde v teh besedah, kajne? Vključno z mano, seveda, ko tudi na trenutke pozabim, da je življenje tukaj in zdaj.

Pa vas vprašam: kdaj pa bo nastopil tisti čas? Ko si bomo utrgali čas zase? Ko bomo začeli živeti? Menda ne takrat, ko bodo naša telesa od stresa že popolnoma izčrpana? Menda ne takrat, ko bo naše psihično zdravje zahtevalo svoje? Menda ne takrat, ko se bomo od starosti komaj še premikali? Menda ne … kadarkoli, kar ni tukaj in zdaj.

Tukaj in zdaj se lahko srečujemo, smejemo in pogovarjamo z nam dragimi ljudmi, tukaj in zdaj lahko odpočijemo svoja utrujena telesa, tukaj in zdaj se veselimo in radostimo. Saj zato smo menda tukaj, da živimo, ali se morda motim?

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top