skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Kako naj se začnem imeti rad?

Dostikrat me kdo vpraša, kaj pomeni imeti rad samega sebe. Kako sploh usvojiti to umetnost, če niti ne veš, kaj to pomeni? In res, kako se sploh začeti imeti rad, ko pa imaš v sebi občutek, da si ljubezni ne zaslužiš, je nisi vreden, da so ljubezni vredni vsi drugi, samo ti ne, ali pa občutek, da je treba ljubezen kupiti. S tem da izkazuješ pomembnost drugim, s tem da pozabiš nase in skrbiš izključno za druge, s tem da si všeč drugim, sebi pa ne … In še in še je načinov kupovanja ljubezni.

Pa je to res ljubezen? Od drugih, če pa moram pravzaprav zanikati svoj obstoj, zato da dobim naklonjenost in ljubezen? In kaj potem drugi sploh imajo radi? Oziroma koga? Ko pa vendar mene sploh ni, ker sem se izbrisala, zato da obstajam za druge, zato da me imajo radi. In je tu res možna ljubezen do samega sebe?

In tu se skriva odgovor na vprašanje, kako začeti imeti rad samega sebe. Na tak način, da pozabljamo nase in vse svoje življenje usmerimo v druge, zagotovo ne. Ker, še enkrat, nas tukaj preprosto ni. Izbrisani smo.

Ampak dobra novica je, da v resnici nismo izbrisani. V resnici obstajamo, taki kot smo, pristni, le to svojo pristnost smo morali globoko zakopati, zato da smo preživeli, za svoje preživetje pa smo potrebovali tudi ljubezen in pripadnost. In če je taki, kot smo, nismo dobili, smo se zavarovali in postali nekdo drug. Všečen drugim. In svoj del zakopali globoko vase, tako globoko, da se zdi skoraj nemogoče dokopati do tistega prostora, ga spoznati in ga ljubiti. Pa vendar ni nemogoče. Je težko, a nikakor nemogoče.

In kako začeti? Tako da se sprašujem, ali je to, kar sem, resnično ali odigrano za drugega. Je to, kar počnem, tisto, kar je všeč meni ali nekomu drugemu? Je moja izbira nečesa res moja ali pod vplivom drugega? Je to, da vse življenje stradam in hujšam, dejansko zaradi sebe ali mi je nekdo nekoč povedal, da sem lepša, če imam manj kilogramov, in sem si to zapisala v glavo, kot da je moj zapis? Mi je nekdo nekoč rekel, da sem s kakim kilogramom preveč grda? In sem to shranila kot svoj zapis? Mi je nekdo nekoč povedal, da ne bom prilezla nikamor in bom opravljala samo neko povprečno delo? Pa sem to vzela za svoje in se niti potrudim ne vprašati, ali je to res in ali si res ne želim nečesa drugega, ali večjega ali boljšega zase …? Mi je morda nekoč nekdo rekel, da nečesa ne zmorem, znam …, in sem to vzela za svoje?

Še enkrat: je to, kar živim, resnično? Je to res moje življenje? Sem to res jaz?

In ko pridemo do uvidov, da marsikaj, kar živimo, sploh ni naše, šele lahko začnemo okušati samega sebe, kdo v resnici jaz sploh sem, kaj si želim, kaj potrebujem, kaj hočem … In šele takrat se lahko začnemo spoznavati in zaljubljati vase. V resnični in pristni jaz. Šele ko se odpremo samemu sebi, šele ko si dovolimo videti vse, kar smo, ne samo oh in sploh lepih stvari, ampak in predvsem tiste malo manj oh in sploh lepe vsebine, šele ko si dovolimo vse to videti in začutiti, pa počasi začnemo imeti radi samega sebe.

Pa vi? Ste že na tej poti?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top