skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Dno ali ne dno, to je zdaj vprašanje

Minuli teden sem napisala misel, da ni treba čakati, da pademo na dno, zato da lahko gremo nato proti vrhu, pa me je potem prijateljica spraševala, ali resno tako mislim. Češ, poglej tiste, ki imajo težave z alkoholom. Le kdo se, preden pade na dno, odloči za abstinenco? Ali pa tistega, ki se mu nikakor ne da dopovedati, da ga tesnoba ne bo minila, ko naredi še to in ono in tretje, ampak se bo samo stopnjevala do paničnih napadov, kot jih je doživela sama. A še tisti je niso ustavili, ne, zdrvela je v izgorelost. »No vidiš,« je dejala, »tudi jaz se nisem prej ustavila, dokler me ni telo dobesedno prisililo v to.«

Res je, le malokdo se ustavi prej, preden dobi lastno izkušnjo, a to ne pomeni, da mora biti tako. In prav temu so namenjena moja razmišljanja, da se morda vsi, tudi jaz, malo ustavimo, zadihamo in pogledamo, kje smo. In ja, tudi jaz se moram ustavljati in se spraševati, do kod smem iti, da ne bo šlo predaleč, kje pa bom že prestopila tisto črto, ko bo telo reklo, da ne zmore več. Ker ko pridemo tako daleč, ni dovolj samo dober spanec, ki bo vse pozdravil, ali pa kak dan odklopa, takrat bo potrebnega dosti več truda, da se bomo – če se bomo sploh lahko – vrnili nazaj.

A kako to prepoznati v družbi, ki zahteva več in več od nas, v družbi, kjer je delo svetinja, počitek pa greh, v družbi, kjer je popolnost nekaj, kar lahko spremljamo po vseh družbenih omrežjih, nepopolnost pa je skrita globoko v naših domovih in bog ne daj, da jo kdo vidi, v družbi, kjer je normalno nekaj spiti in piti, ko pa greš čez mejo, si pa največja zguba?

Kako slediti svoji poti v družbi, kjer je tvoja pot, če ni enaka drugim, torej nekaj zgrešenega in napačnega in vsi s prstom kažejo nate? In kako slediti svoji poti v družbi, kjer ne smeš izražati samega sebe, kjer je govoriti o tem, kaj čutiš, ožigosano, da si preobčutljiv in da pač zdrži.

In stisnemo zobe in držimo zase vse, kar se nam dogaja, vključno s preobremenjenostjo, stisko, tesnobo, črnimi mislimi in še čim. In smo tam, kjer smo.

No, pa res ni treba, da je tako. Ne v današnjem času, ko že toliko vemo o človeškem telesu in psihi. Prav res nam ni treba več slediti zapovedim, ki so jih tako vestno usvajali naši starši in stari starši in prastarši. Res ne, četudi nam tako zelo radi še vedno šepetajo v naših glavah, kaj se sme in kaj ne, kaj se spodobi in kaj ne, kaj je primerno in kaj ne, kaj je zaželeno in kaj ne. Ker to so bili njihovi časi, ne naši. In če so se oni odločili stopati po poti trpljenja, nam ni treba.

Pa ne govorim o tem, da naj postane življenje eno samo uživaštvo, ker to pač ni mogoče, in brez vsakih moralnih vrednot, ampak o tem, da se začnimo postavljati zase. Za to, kar globoko v sebi vemo, da je prav za nas, ne za druge. Za to, da če čutimo, da potrebujemo počitek, si ga vzamemo. Za to, da če vemo, da nam v neki družbi ni dobro, lahko odidemo. Za to, da če v enem odnosu trpinčeni trpimo, ni treba vztrajati. Za to, da če vemo, da nas bo ena služba do konca izsesala, poiščemo drugo in se ne vdamo, češ da druge za nas ni. Za to, da končno začnemo skrbeti zase.  

In ja, seveda, glas v nas ne bo samo šepetal, ampak na ves glas kričal, da tega pa ti ne smeš, in v telesu nas bo od strahu tako stiskalo, da ne bomo mogli dihati, celota bo grozila z razpadom sistema, če si bomo drznili kreniti po drugi poti. A če zdržimo prvič, pa drugič, pa tretjič z vsemi temi glasovi in grožnjami znotraj nas, ker to se oglaša tisti mali prestrašeni otroček v nas, ne pa odrasla oseba, bomo kaj kmalu spoznali, da so to, kar slišimo, samo glasovi, pa še to ne naši. In če niso naši, zakaj za božjo voljo bi jim pa še sledili? In vprašanje, dno ali ne dno, pravzaprav po vsem tem sploh ni več vprašanje, kajne?

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top