031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič
Slika1, Blog, Nedelja, 2. 5. 2021

Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj

Ljudje smo res zanimiva bitja, ki jih zlepa prav nič ne izuči, kajne? Včasih nas sicer kakšna stvar trešči po glavi, da se malo zamislimo, morda celo kakšno malenkost spremenimo, nato pa peljemo svoje življenje po utečeni poti naprej. In si vedno znova obljubljamo, kako bomo – ko bomo seveda opravili tisto najnujnejše –, potem pa zares poskrbeli za tisto, kar naj bi nam pomenilo največ.

Zadnjič sem se na sprehodu pogovarjala z znanko, ki mi je razlagala, kako zelo da si želi spremeniti svoj način življenja, hoditi zgodaj spat, se redno rekreirati, jesti zdravo in – seveda še pred poletjem – shujšati. »Tale covid je res povzročil totalno sranje,« je dejala, »si moreš misliti, da sem se v enem letu zredila za sedem kil! Skoraj me je kap, ko sem stopila na tehtnico! Tole res nikamor več ne pelje! Pa saj človek si res ne more pomagati; kaj naj pa počnem? Nikamor nismo smeli, nisem mogla v telovadnico, smo pač čepeli doma in kuhali in jedli. Zdaj je pa dovolj heca. Zdaj moram pa čim prej shujšati, taka pa poleti res ne morem na plažo.« Prikimavala sem ji, ne vede, kaj naj rečem, ker, žalibog, sem se spomnila, da mi je že kdaj prej potožila o svojih odvečnih kilogramih in vedno dodala, da zdaj (!) je pa res dovolj, da zdaj (!) bo pa res začela hujšati, da zdaj (!) ima pa res dovolj same sebe, take, kot je. Da se ne mara. Da je videti strahotno debela. Da ji tudi mož govori, naj neha govoriti in za božjo voljo že nekaj naredi, da bo nehala jamrati.

Dve stvari sta mi pri tem prišli na misel: da je presneto žalostno, da se gospa obklada z najslabšimi možnimi besedami, ker je za svoja leta videti izjemno dobro, drugo, na kar sem pomislila, pa je bilo to, kako hitro ljudje najdemo izgovore, samo da se nečesa ne lotimo, da nam ja ni treba spreminjati svoje udobno uhojene poti.

Kolikokrat ste v tem letu slišali izgovor, da je za marsikaj kriv covid? Prav primerna reč je, a ne, za stvari, ki niso ravno življenjsko nujne in jih odlašamo in odlašamo. Enkrat nimamo dovolj časa, drugič razmere niso primerne, evo, zdaj pa imamo virus, ki nam marsičesa res ne dovoljuje, marsikaj pa kljub njemu lahko počnemo. Tudi shujšamo. Gremo na terapijo. Se dodatno izobražujemo. Se naučimo plesati. Risati. Pisati. Odvisno od tega, česa si želimo in za kaj smo nadarjeni. Pa tudi če nismo ravno nadarjeni za ples, risanje, pisanje, petje – komu mar. Pomembno je, da poskušamo nekaj narediti zase. Drži?

In hkrati seveda ob tem ne pozabimo nase. In se ob tem ne zmerjamo, če nam nekaj ne gre, in se ob tem ne zmerjamo z najhujšimi zmerljivkami, tudi če kilogrami ne kopnijo tako hitro, kot bi si želeli, tudi če ne dosežemo takoj tistega, kar smo si zadali, tudi če nas gledajo po strani, ko pademo, pa se poberemo in znova in znova poskušamo. Pomembno je, da vztrajamo, sami s sabo in ob sebi, da smo s sabo nežni, da delamo s sabo, tako kot bi delali z drugim. Da si ne govorimo, kako smo grdi, če imamo kak kilogram preveč, da si ne govorimo, kako nesposobni smo, če nam nekaj ne uspe v prvo, da si ne zadajamo ran, ker kdo pa bo poskrbel za nas, če ne mi sami? In ne jutri, ne po covidu, ampak danes? Saj se menda ne bomo še drugo leto pogovarjali o tem, česa vsega nismo mogli narediti zaradi virusa, ampak bolj o tem, kaj vse smo pa uspeli narediti kljub njemu?

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj
Ocenite to stran.