031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič
Blog, Nedelja, 25. 4. 2021

Potrpežljivost je božja mast …

… pa gorje mu, ki se z njo maže. Tako gre slovenski pregovor, ki marsikomu (vključno z mano – vsaj prvi del) ni povšeči. Pa vendar deloma drži.

Okoli nas popravljajo ceste. Po mojem vse, kar jih je možno, hkrati. In posledično je zjutraj pot do mojega terapevtskega kotička polna pločevine. Počasi premikajoče se, na trenutke se počutim, kot bi se peljala v najbolj turistični sezoni na najbolj turistično zaseden vikend proti morju. In tako se zadnjič peljem počasi kot polž v koloni, rokenrol je odmeval v avtu in zraven moje petje na ves glas, ker se nisem želela prepustiti nestrpnosti, pred mano pa nekdo, ki mu je več kot očitno vse tole paralo živce. Zapeljal je na prvi mogoči izhod, v mojih mislih pa je odmevalo, ne, ne, ne, ne moreš, tudi tisto cesto popravljajo. Opazovala sem ga, kako je jezno obrnil in se želel vključiti nazaj. Spustila sem ga predse, zato da je čez minuto poskusil drug izhod, ki prav tako pelje do zaprte ceste. Prav zasmilil se mi je, ker je bil očitno prvi dan na cesti, jaz, »stara mačka«, ki je to preizkušanje živcev in iskanja izhodov dala čez že prvi dan, pa sem s tem že imela izkušnje in sem bila bolj umirjena in »vdana v usodo«.

Pa to res ni moja vrlina, o ne! Naposlušala in naposlušala sem se očetovega: »Andreja, potrpi malo, no!«, ko mi je povedal zgoraj zapisani pregovor, me je vrglo na tisoč obratov, zdaj pa … Hja, zdaj se pa tudi sama iz dneva v dan učim te vrline. Ker pri svojem delu se je moram učiti, moram ji slediti, moram upoštevati hitrost, s katero napredujejo ljudje, v svojem življenju pa me dostikrat zmanjka. A sem prepričana, da jo bom usvojila. Enkrat. Morda. 😊

Ampak ni pa vedno dobra, tale vrlina potrpežljivosti, kajne? Jaz pravim, da je življenje akcija, in ko naredimo vse, kar je bilo v naši moči, pride na vrsto potrpežljivost, da se (ali pa morda tudi ne) uresniči tisto, za kar smo garali, kamor smo vlagali svoj trud in čas in samega sebe. Kdaj pa pride na vrsto drugi del pregovora, ki pravi: … pa gorje mu, ki se z njo maže? Ko čičamo in čakamo. Ko si nečesa želimo, pa zato ne naredimo ničesar. Ko verjamemo, da nam bodo dobre misli, usmerjene v cilj, ki ga želimo doseči, uspele kar same od sebe priklicati uspeh, pa se to ne zgodi. In takrat smo razočarani, kako se nič ne premakne, pa toliko smo vložili v to, da bi se. Pa smo res? Saj veste, tako kot z ljubeznijo si tudi z govorjenjem ne moremo namazati kruha. Ker naj še tako verjamemo v uspeh, če zanj ne naredimo ničesar, naj še tako stokamo in jokamo nad situacijo, v kateri smo, pa ničesar ne storimo, da bi jo spremenili, si pač tole mast debelo mažemo na kruh. Pa saj sem potrpežljiv, govorimo zraven, pa saj vendar se enkrat stvari morajo spremeniti. Seveda. Ampak brez našega truda in vlaganja sebe v cilj pač ne bo šlo, pa naj še tako verjamemo v čudeže. Pa vanje verjamem tudi jaz, seveda, a ponovno, vsaj po mojem, pridejo, ko smo zanje tudi sami nekaj naredili. In to tako na zasebnem področju kot na vseh drugih v našem življenju. Ja, tudi v takem letu, kot je za nami, in tudi v (negotovih) dnevih, ki so pred nami.

Naj bo torej čim več potrpežljivosti, ko čičamo in čakamo, potem ko smo se dali celega v dosego cilja, in čim manj masti s pasivno udeležbo v življenju. Za mast itak in itak vsi vpijejo, kako da ni zdrava. 😊

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Potrpežljivost je božja mast …
Ocenite to stran.