Nehaj že sanjati!

Je že tako, da ima človek, ko ima psa, ki je že malo v letih in se počasneje premika, pasji facebook pa je pomembnejši kot kadarkoli, več časa kot kdaj prej, da opazuje okolico. Res uživam v tem, ker se mi zdi, da tako veliko izvem o ljudeh. In o sebi, seveda, ko opazujem svoje odzive na njihova dejanja.

Tako sem zadnjič opazovala fantka, tam dve, tri leta je moral biti star, ki je bil na sprehodu z mamo. Tako prikupno počasi se je premikal, zasanjano pogledoval okoli sebe, se ustavil, malo pogledal okoli sebe in prav prijetno čebljal sam s sabo. Prav zaželela sem si, da bi zmogla videti, kaj nosi v svojih otroških možganih, kakšen je scenarij njegovega filma in kdo vse v njem nastopa, tako zadovoljen je deloval. Njegovi mami se je najbrž mudilo, ker ga je že nekajkrat poklicala, naj se vendar že premakne, da morata iti. Ni je slišal, dokler ni prišla do njega, ga prijela za roko in mu na ves glas rekla: »Nehaj že sanjati in greva! Takoj!« Mali je seveda planil v jok, mama v tolažbo, jaz pa – itak, seveda – v posledično razmišljanje.

Nehaj sanjati! Kolikokrat lahko slišimo te besede! Nehaj sanjati in se spravi v realni svet! Ja, okej, če samo sanjamo in sanjarimo in ničesar ne naredimo in samo čičamo in čakamo, kako bo vesolje poskrbelo za nas, iz te moke najverjetneje res ne bo kruha, ker je pač življenje akcija in reakcija. Kaj pa, če smo ves čas aktivni in se tu pa tam malo spustimo v sanjanje in sanjarjenje – ja, tudi sredi dneva? Kaj pa, če se, takrat ko se ne moremo umiriti, v sanjah spustimo v svoj najljubši kraj? Je takrat to tudi tako moteče in napačno?

Pred leti sem imela težave s spanjem oziroma sem težko zaspala, kajti vse, kar se je zgodilo čez dan, se je nakopičilo v moji glavi, in ravno ko me je začelo odnašati v sladki sen, je eksplodiralo in se prebudilo. In s temi mislimi sem bila budna tudi jaz. Ko sem imela res že poln kufer vsega, sem posegla po tem, kar mi je predlagala terapevtka: zapri oči in pojdi v svoj najljubši in najvarnejši kraj. In res! Vsakič ko so začele pritiskati misli, sem »zaplula« vanj, bila sem tam z vsemi vonjavami, zvoki, tišino, z vsemi podrobnostmi, z vsem, kar sem tam čutila. In tako sem se umirjala iz večera v večer. Težave s spanjem so izginile, od takrat je minilo že veliko let in resnično mora biti kaj hudega, da ne morem zaspati, a ta tehnika še vedno deluje. Moj kraj me vedno pričaka z dobrodošlico, me umiri in zaziblje v sen. In tako me pričaka, tudi ko se kdaj čez dan ne zmorem umiriti in begam v mislih sem in tja.

Zakaj bi torej nehali sanjati? Zakaj si ne bi dali v sanjah duška? Zakaj ne bi dovolili otročkom v sebi, naj se zbudijo in sanjarijo, kot so znali, ko so bili miceni, pa so jim odrasli s svojim »nehajžeenkratsanjati« ukradli veselje? Pa če bi pustili svojim otrokom, naj živijo in doživijo svojo domišljijo, brez vašega vmešavanja?

Pa če bi v svojih mislih ustvarjali svoje lepe scenarije (tiste ta slabe pustimo realnosti, nas itak in itak zna hitro udariti po glavi), svoje filme, svoje ideje? Pa če bi verjeli, da se morda uresničijo? In morda se enkrat čisto zares bodo? Saj veste, nekdo je enkrat opazoval ptice in si zaželel leteti … In danes lahko letimo. 😊

Pa če bi sanjali svoj svet, tak, v katerem želimo živeti, in morda enkrat spoznali, da je pa mogoč in uresničljiv tudi v realnosti? Jaz o boljšem svetu sanjarim že res dolga leta, morda pa se enkrat uresniči, kdo ve? Do takrat ga nosim v sebi in s sabo in ga delim s tistimi, ki si tega želijo. Bo moralo biti zaenkrat dovolj. Pa vi? O čem sanjate?