Zakaj ne zmorem uživati?

Tako me je zadnjič spraševala prijateljica in mi razlagala, da si je vzela dopust, in namesto da bi bil dopust to, kar dopustu pritiče, je imela do potankosti načrtovano, kaj vse bo v prostih dnevih postorila. »Počistila sem hišo, naredila tisto, kar sem obljubila tašči, nakupila vse, kar potrebujemo, vmes postorila še vse, v čemer sem zaostajala, zdaj sem pa totalno utrujena! Najraje bi si vzela še nekaj dni dopusta, da se odpočijem od dopusta,« je potarnala. »A veš, da sem se začela spraševati, kaj je z mano narobe, da ne znam ali ne smem uživati v prostih dnevih. Da bi se ulegla s knjigo na kavč, vmes malo podremala, pogledala kak film in si res odpočila. Ne, jaz pa norim okoli kot zmešana, niti pomisliti ne upam, da bi se usedla, ker bi se takoj prikazal glas, ki bi mi žugal, da se čez dan ne sme, sploh pa ne čez teden, ajde, v nedeljo naj ti bo, ampak čez teden (!!!) poležavati! Prav sita sem same sebe, še bolj pa so me siti domači. Ker, priznam, sem zoprna. Ker bi rada počivala, pa si ne dovolim, potem pa vsa živčna hitim okoli in nergam, kako zelo sem utrujena, namesto da bi vse skupaj poslala v tri krasne in šla spat. V ponedeljek popoldne ob dveh!«

Se še kdo znajde v tej zgodbi? Se, a ne? Pa najbrž nas ali vas ni tako zelo malo. Ker je greh, a ne, malce posedeti na prost dan? Ali pa popoldne po službi? A si nora, o čem ti sploh govoriš, bi najbrž zdajle kdo rekel, ko je pa povsod okoli mene toliko dela, pa prah je treba obrisat, pa okna se morajo vsak teden bleščati, pa bog ne daj, da je kaj razmetano, pa …

Pa v resnici ni treba vsega tega postoriti ravno ta hip, kajne? Pa v resnici se svet ne bo podrl, če si bomo vzeli čas za počitek, tudi ko ni »predpisan«? Pa v resnici si želimo malce odpočiti, kajne? Kaj nam torej brani? Kaj nas odvrača od tega?

Jaz vas bom najprej vprašala, čigavi so glasovi, ki vam govorijo, da ne smete zadremati sredi dneva, da je to lenoba, da se tega ne počne, da to počnejo samo lenuhi, da kam bomo pa prišli z ležanjem sredi dneva, da se ne smete usesti, dokler se okoli vas prav vse ne blešči, da ne smete uživati, dokler ni vse postorjeno? Niso vaši, kajne? In če niso vaši – jih torej še morate poslušati ali jim lahko rečete ne in se od njih poslovite? In pripeljete svoje glasove, ki vam bodo govorili, da si zaslužite tudi počitek, ne samo garanje, da potrebujete tudi užitek, ne samo trpljenje, ker življenje pač ni namenjeno samo garanju in trpljenju, a ne?

In druga stvar, ki vas jo bom vprašala, bo naslednja: kaj se zgodi, ko se usedete in ne norite okoli? Kaj se zbudi? Na kaj se hočeš nočeš osredotočite takrat, ko ni divjanja in pospravljanja in čiščenja in hitenja? Ko ste primorani biti v družbi sami s sabo? Najbrž točno to. Ker biti sam s sabo največkrat ni lahko, ker se moramo soočiti s tem, kar smo in nismo, s tem, kako živimo, s tem, s kom smo, s tem, kaj potrebujemo in si želimo in tega morda nimamo, s tem, da morda nismo zadovoljni sami s sabo, ker če bi bili, ne bi bežali stran od sebe, s tem, da morda nismo zadovoljni v odnosu, pa raje divjamo okoli, kot da bi se s tem soočili, s tem, da se morda bojimo, kaj nas čaka, pa se je bolje s čim zamotiti, kot pa se soočiti … Tisoč in ena stvar je lahko, kajne, tista, ki nam preprečuje, da bi se srečali in soočili s sabo, in tudi če se na te stvari še tako hudujemo, prav nam pa le pridejo? Hm. Pa nam res? Ja, tisti trenutek najbrž res. A ko se enkrat s tem soočimo in pogledamo, koliko let je s tem našim bežanjem pred sabo šlo mimo nas, pa najbrž ugotovimo, da bi bilo bolje enkrat izpreči in reči, vse bo počakalo, jaz pa najbrž ne bom. Pa moji odnosi tudi ne. Če bom zagledala pajčevino, medtem ko se bom na sedežni crkljala s svojimi domačimi? Tudi prav. Bo počakala na kak drug dan. Pa tisti prah tam? Lej, kako lep srček lahko narišeš vanj. 😊  

Moj način hoje v hribe (no, pa življenja tudi, priznam) je bil včasih točno tak – po hitrem postopku gor, malce počitka in po še hitrejšem postopku navzdol. Vedno so mi šli na živce drugi, ki so občudovali naravo pa sosednje hribe okoli sebe, moj cilj je pač bil priti gor in dol, kakšen užitek pri tem, lepo vas prosim! Potem pa sem odkrila eno pot na precej obljudeni vrh, a ta pot je bila osamljena, torej kot nalašč za naju s pesjanko. Strma tako, da sem vedno znova preklinjala svojo odločitev in z zavistjo gledala pesjanko v njen rep, ki je švigal pred mano. Vedno znova sva obstali na grebenu pred zadnjim strmim vzponom na vrh. Tam sva se odpočili, najedli, malo zadremali in predvsem – uživali. V samoti in dišavah dopoldnevov, najsibo pomladnih, zgodnjepoletnih ali jesenskih. Vsakič znova sem si (s slabo vestjo, seveda!) rekla, naslednjič greva pa do vrha! Ker kaj se to pravi, pred zadnjim koncem obupati?!? In enkrat sva jo res mahnili naprej. Hodiva tako nekaj časa, ko sem se ustavila in na ves glas rekla: »Pa zakaj pri bogu moram riniti naprej, ko pa je na tistem grebenu tako lepo in prijetno?« Obrnila sem se in odšli sva nazaj. Na najin greben. Počivat. Uživat. Dremat v pomladnem sončku. Mi je kdaj žal? Ne. Nikoli. Z drugih strani sem ta vrh precejkrat osvojila, s tega ne. Morda ga kdaj bom. Morda pa nikoli. Morda bom ostala pri najinem grebenu in vonjala spomine na naju, ko ene od naju več ne bo. 😊 Ker sem takrat spoznala, da je cilj predvsem biti v miru s sabo, ne pa dosegati cilje, zato da jih daš v zbirko in noriš naprej do naslednjega.