Življenje bo zmagalo!

Življenje bo zmagalo! Kot vedno, kajne? Kakorkoli kdorkoli gleda na veliko noč, njena simbolika vedno znova prinaša upanje. Zmaga življenja nad smrtjo, zmaga svetlobe nad temo, zmaga dobrega nad zlom! In če kdaj, se mi zdi, da je letošnja velika noč res tista, ko resnično močno potrebujemo upanje, ko je morda pa res že skrajni čas, da se povežemo s solidarnostjo, ko je morda zadnji čas, da se pokažemo in izkažemo kot ljudje. Človek človeku človek, ne neka čudna divja zver, ki se v teh negotovih časih, ko smo polni nemoči, lahko pojavi v prav vsakem izmed nas in začne sekati po vseh okoli sebe.

Upanje potrebujemo, ne črn brezup, ki ga prinaša medijska krajina iz dneva v dan, ponovno želimo začutiti varnost, ponovno želimo začutiti zaupanje. Kako, bo marsikdo v obupu zavzdihnil. Ker je res, a ne, res skrajno težko slediti vsemu, kar se dogaja nam in svetu okoli nas, in še težje v vsem skupaj najti smisel. Se spomnite, kako optimistični smo bili lani takle čas? In kako polni besed o solidarnosti, medsebojni pomoči, vsi za enega, eden za vse? Pa je hitro izpuhtelo nekam v prazno vse skupaj, hitro smo pozabili na visokoleteče besede in ponovno začeli skrbeti vsak za svojo rit. Za druge me ne briga.

Bojim se, da nas bo ravno tak odnos pustil na cedilu. Vedno znova, ne samo ob trenutnem virusu. Ker sovražnika pač najlažje premagamo, če strnemo vrste, in to tako, da ni niti špranjice, skozi katero bi lahko prodrl. Mi delamo pa ravno obratno, puščamo mu ne samo ceste, ogromne večpasovnice, da ja ima dovolj prostora, da plane med nas in nas začne premetavati sem ter tja.

Pa če bi mu zaprli vrata? Prepričana sem, da to lahko naredimo, če le zmoremo stopiti skupaj in začnemo namesto negative širiti pozitivo, če začnemo namesto mrkih pogledov v tla gledati ljudi v oči, če začnemo, namesto da že vnaprej obupamo in si delamo scenarije porazov, iskati priložnost za nove zmage. Ja, tudi zdaj je to mogoče, ja, tudi zdaj, če le nehamo gledati samo nase in na svoje ugodnosti in neugodnosti. Ja, seveda moramo najprej poskrbeti zase, zato da bomo lahko nato pomagali tudi drugim, a skrb zase ne pomeni egoizma in gledanja v tla in iskanja lukenj, kje si bomo nagrabili vse in še več, pa če moramo zato čez trupla, ampak pomeni poskrbeti zase v okrilju (tudi) svojih odnosov, poskrbeti za svoje fizično in psihično zdravje, poskrbeti, da se družimo z ljudmi, ki nam pomagajo rasti in mi njim, ne pa da nas tlačijo k tlom ali mi njih, da smo namesto na socialnih omrežjih raje v živih omrežjih. Danes, boste vprašali? Seveda, tudi danes. Kdo nam brani, da gremo na sprehod skupaj in se pač držimo predpisov? Kdo nam brani, da se smejemo skupaj? Kdo nam brani, da se šalimo skupaj? Ja, na razdalji – ampak če bomo v vsem videli samo slabo, ne pa vsaj kanček dobrega, potem je pa bolje, ja, da ostanemo negativni in zaprti za štiri stene in neskončne možnosti socialnih omrežij, kjer lahko skriti pljuvamo, zmerjamo in se izživljamo. In jokamo, kako je vse skupaj slabo. In na tak način bo slabo tudi ostalo.

Izbira, po kateri poti jo bomo danes ubrali, je naša. Bomo izbrali življenje ali »smrt«, pa tudi. Jaz bom vedno izbrala življenje, pa naj bo še tako presneto težko. Vi?