031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič
Blog, Nedelja, 28. 3. 2021

Kako postaviti meje in preživeti?

Kljub malce šaljivemu naslovu pa je tema o postavljanju meje še kako resna in tudi ena izmed najtežjih stvari, ki se jih mora priučiti odrasel človek, če mu tega v otroštvu niso dovolili oziroma ga naučili. Sploh ker to učenje večinoma spremlja strah, ali me bodo potem še imeli radi, me bodo sploh še marali, bo sploh še kdo ostal z mano ali bom ostal popolnoma osamljen, če bom rekel ne. Potem je pa že bolje požreti vse skupaj in se delati, da ni nič narobe, pa četudi drugi ne samo prestopa moje meje, ampak je že tik pred mojim obrazom, tako zelo, da lahko povem, kaj je jedel za zajtrk.

Sama sem vedno z občudovanjem opazovala ljudi, ki so lahko brez težav rekli ne in se postavili zase, jaz pa sem vedno mencala in mencala in imela vedno grozno slabo vest, če sem si kdaj drznila koga zavrniti, mu ne ugoditi, in hkrati iskala opravičila zase in druge. In sem tudi sama prehodila precejšnjo pot, da lahko danes z mirnejšo vestjo rečem ne. Čeprav, hja – navada je železna srajca in to – se še kdaj prebudi tisti strah, ali si to smem privoščiti.

Pa sva včeraj govorili s prijateljico točno o tej temi. Razlagala mi je, kako je prosila kolegico iz prostovoljske organizacije, v kateri obe sodelujeta že dolga leta, ali lahko nekaj naredi namesto nje, ker bo ona takrat odsotna. In ta kolegica ji je gladko in brez zadržkov rekla ne, hkrati pa še dodala, da naj tega ne vzame osebno. »Lej, saj sem vesela, da mi je takoj rekla ne in ni mencala, kot znajo nekateri, in me pustila v negotovosti, pa hkrati jo občudujem zaradi njene odločnosti, a hkrati me je prizadelo točno to, kar mi je rekla, naj me ne – da ni osebno. Pa kako naj ne bo osebno, če sem jo pa jaz prosila in če je mene zavrnila?!?« In potem sva modrovali o pravici postaviti mejo, in o tem, kako naj druga stran to sprejme neosebno.

Hm, pa saj res ni osebno, kajne, četudi se mi počutimo tako? Tako kot jaz imaš tudi ti pravico postaviti svojo mejo. Od mene pa je odvisno, ali bom to sprejela z jezo, užaljenostjo, cepetanjem in mislijo, kako bo že še videl, ko bo pa on mene nekaj prosil, pa jaz tudi ne bom naredila, pa ga bom tudi jaz zavrnila, bo že videl, kako je, ko te nekdo tako brutalno zavrne, ali pa z odzivom, okej, nekdo mi je rekel ne, nič takega, gremo naprej in tega ne vzamemo osebno.

Ampak kdaj pa lahko tega ne vzamem osebno? Najbrž takrat, ko sem prepričana vase, ko sem prepričana v to, da lahko tudi jaz drugemu postavim mejo in s tem nisem prav nič osebna, in enako pričakujem od drugega. Torej učenje postavljanja meje pravzaprav ni samo učenje samega sebe, kako jo postaviti in ob tem zdržati s strahom, kaj bo, ko bom rekel ne, ampak tudi učenje tega, da lahko drugi meni postavi mejo oziroma mi pokaže, do kod lahko grem. Ker je najbrž tudi postavljanje meje – tako kot z vsem drugim v odnosih – obojestransko. Če se jaz naučim postavljati meje in sem ob tem seveda spoštljiva in dostojanstvena (kar nam, roko na srce, na začetku prav nič ne uspeva in smo prej kot dostojanstvu in spoštljivosti podobni slonu v trgovini s porcelanom), potem moram to pričakovati tudi od drugega. In ob tem ponovno zdržati s strahom, da nisem dovolj vredna, pomembna ali cenjena, da bi drugi rekel ja. In hkrati spoznati, da pač nismo mi vedno na prvem mestu sogovornika – niti ko reče ja niti ko reče ne. Če reče ja, pač reče ja, ker si to želi (ali pa morda ne zna reči ne), če reče ne, pač reče ne, ker si tega ne želi. Ne v prvem ne v drugem pa to ne pomeni, da je to storil, ker nas ima rad ali pa nas ne mara. Morda je pač samo dober človek. Morda ima danes dober dan. Morda ima danes slab dan. Morda … Bog vedi, kaj vse se lahko kuha v njem. In najbrž je od tega, ne pa od nas, odvisno, ali bo pristal ali ne. In tako kot si želimo, da bi drugi spoštovali naše meje, moramo spoštovati mi njihove. Pa nam je to všeč ali ne. Pa naj to vzamemo še tako osebno ali ne. Drži?

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Kako postaviti meje in preživeti?
Ocenite to stran.