Če ne moreš pomagati, vsaj ne škoduj

Zadnjič me je poklicala prijateljica. Tako razjarjene in besne in hkrati nemočne je nisem slišala že lep čas. Ko sem jo slišala, kako v besu skoraj hlipa v telefon, je bila moja prva misel, da se ja ni komu izmed njenih bližnjih zgodilo kaj hudega. Po nekaj trenutkih je le dobila glas nazaj in začela grmeti v telefon, da če so ljudje res popolnoma izgubili svojo človeškost. A sploh še kdo pomisli na koga drugega kot pa na svojo rit, kako bo njemu najboljše, za druge mu pa dol visi? Res ni več nobene solidarnosti med nami? Tistega svetopisemskega izreka, ne delaj drugemu tistega, česar sam zase ne želiš, da se ti zgodi? Samo poslušala sem jo in čakala, da pove, kaj se je zgodilo.

S svojo družino živi v hiši svojih staršev. Sicer vsak v svojem nadstropju, a ker je mama kronična bolnica, preživljajo več časa skupaj, sploh zdaj, ko je epidemija, so bolj kot ne zaprti v svoj mehurček, ker se bojijo, da se mama ne bi okužila, ker je lahko vsaka bolezen zanjo usodna. In se je zgodilo, da je k staršem, ko prijateljice in moža ni bilo doma, prišla na obisk sorodnica. Ki ne verjame v virus. In zato ni verjela, da lahko koga okuži, četudi so njeni doma bili bolni. In zdaj trepetajo, kaj se bo iz tega izcimilo. Skušala sem jo potolažiti, kolikor sem vedela in znala, a kaj reči človeku, ki ga skrbi za svoje starše? Ki ga skrbi, ker lahko mamo ta bolezen pokoplje? In mi reče na koncu: »Daj mi povej, a zato ker je že od prej bolna, lahko pa kar umre ali kako? Ker enkrat bo pač umrla? Ker je vseeno, ali danes ali čez nekaj let, ker enkrat itak vsi umremo, kot je rekla tale moja teta?«

Vsekakor si vsak zasluži živeti, kolikor mu je na tem svetu odmerjeno. In kdo smo mi, da si drznemo sploh razmišljati o tem, da bi v to posegli s svojo nonšalantnostjo? In ja, če ne verjameš, da bolezen obstaja, bodi vsaj solidaren do drugih, ki pa v to verjamejo, ki se te bolezni bojijo in imajo lahko zaradi nje hude posledice. Saj menda ja ni tako težko? Ali pač?

Nam je res postalo tako presneto vseeno za druge? Mar smo res pozabili na to, kdo smo? Da naj bi bili najvišje razvita bitja na tem svetu? In da so nam s tem dane tudi določene odgovornosti, ne samo pravice?

Mar res mislimo, da smo vsemogočni in da nam nihče ne more prav nič? Mar smo res postali ljudje, ki skrbimo samo še za svojo lastno rit? Ki zamižimo ob neprimernem dejanju svojega prijatelja, ob tistem, ki ga ne maramo, pa za isto dejanje zaženemo vik in krik?

Mar res mislimo, da v tem sodobnem svetu zakoni narave ne obstajajo več, da smo iz njih izvzeti? Da če nekdo naše svinjarije ne vidi, zato ta ne obstaja?

Bojim se, da s takim razmišljanjem drvimo v prepad. Bojim se, kakšen vzgled z vsem tem dajemo svojim zanamcem. Bojim se, da jim puščamo puščavo otopelosti in brezbrižnosti in pišmeuhovstva in pritlehnega razmišljanja, če je meni crknila krava, naj pa še sosedu.

Sem pa po drugi strani še vedno optimist, ker dnevno videvam, ker sem uspela to tudi pri sebi, kaj vse lahko ljudje naredimo iz sebe, če želimo. Še enkrat: če želimo.

Torej vas vprašam: si želimo biti ljudje, ki pomagamo drugemu, če zmoremo, če ne zmoremo, pa vsaj ne škodimo?