Kaj še lahko naredim zanj?

Pred dnevi sem pisala o tem, kako pazljivi moramo biti z besedami, ki znajo presneto boleti in se usidrati globoko v nas, kot odziv na to pa sem prejela vprašanje od ene gospe, kaj narediti, če si s človekom, ki ga imaš sicer rad in ti tudi on ves čas dopoveduje, da te ima rad, a z besedami in dejanji kaže vse drugo kot to. Zna biti krut in poniževalen z besedami, dostikrat ji da vedeti, da je zaradi svoje izobrazbe in okolja, od koder izhaja, vredna manj kot on in njegova primarna družina, nadzira njeno težo in jo nenehno opominja na to, da mora paziti nanjo, drugače mu ne bo več všeč in si bo poiskal drugo, da naj se čuva, da se je ne naveliča, ker kdo jo bo pa potem sploh hotel, če bo on odšel, da brez njega itak ne zna preživeti. Otroka sta jezna nanjo, ker ne ukrepa, ona pa pravi, da je drugače, ko je v dobri koži, najboljši mož na svetu in da nikakor ne želi oditi stran, da jo samo zanima, kaj lahko še ona naredi za to, da se bo njun odnos spremenil na bolje, da se bo mož ob njej spremenil na bolje.

Težko se berejo te besede, kajne, ker je v njih toliko obupa in po drugi strani toliko upanja, tolike vere v to, da če bom jaz boljša, bo pa on ostal. Če bom shujšala, ne bo šel k drugim ženskam. Če bom pridna, bolj pridna in najbolj pridna, se bo on – samo zaradi mene – spremenil.

Žal tako upanje nima srečnega konca. Ker je prvo pravilo, ki ga najbrž poznamo prav vsi, da drugega ne moreš spreminjati, če si tega sam ne želi. In da se drug ne bo spremenil ali ostal, pa če se mi mečemo na trepalnice, če si tega ne bo več želel. Ja, kruto se sliši, ampak slej ko prej se moramo sprijazniti s to resnico.

Kaj pa lahko naredimo? Lahko se še naprej v nedogled trudimo ugajati svojemu partnerju, hodimo okoli njega ali nje po prstih, da ja ne bi bilo kaj narobe ali da se v njem ali njej ne bi prebudila nesramna zver, lahko skrbimo kot nori za svoj videz, da ga ali jo bomo ja obdržali pri sebi, lahko pristajamo na vse njegove ali njene mogoče in nemogoče želje in potrebe in zahteve, lahko delamo vse in še več in bomo ostajali vsakič znova razočarani z vprašanjem, kako to, da ne vidi, kako se trudimo, da ne vidi, kaj vse naredimo zanj, za naju, za družino, da ne vidi naše silne ljubezni do njega. In kako to, da se zaradi te silne ljubezni ne želi premakniti niti za ped?

Lahko pa, če – tako kot ta gospa – želimo v takem odnosu ostati in vztrajati, končno začnemo skrbeti zase s spoznanjem, da tudi če damo vse in še več – za tega človeka preprosto nikoli ne bo dovolj. Da se namesto partnerju in spraševanju o tem, kaj vse bi še lahko naredili zanj, začnemo posvečati sebi in vprašanju, kako to, da sva se ravno midva našla, kako to, da sva si bila ravno midva privlačna, ko pa je očitno med nama toliko razlik. Kako to, da od vseh drugih slišim, kako super da sem, on pa mi govori ravno obratno. Je torej res vse narobe z mano ali pa pač morda on vse okoli sebe vidi tako? Ker je pravzaprav on negotov in nesamozavesten in mora s svojimi besedami in dejanji dokazovati svojo premoč?

Lahko raziskujem samo sebe, svoje želje in potrebe in hrepenenja; od kod moja potreba, da moram tako ugajati in ustrezati drugemu, od kod ideja, da je vse, kar naredi drugi, super, vse, kar naredim jaz, pa zanič. Lahko raziskujem, od kod moja potreba po tem, da venomer strežem drugim, nase pa pozabljam. Lahko raziskujem svojo preteklost in s tem poskrbim za svojo sedanjost in prihodnost. In morda s tem raziskovanjem pridem do spoznanja, da morda pa z mano le ni vse narobe. Da pa morda na drugi strani ni vse tako zelo bleščeče, kot nas želi prepričati, morda pa druga stran le ni tako zelo popolna, kot se predstavlja. Hm, morda, res morda, bi pa druga stran morala kaj narediti in se potruditi za to, da ostaneva skupaj. Če si želi, seveda. In na koncu, oh, kako zelo upam, da pridemo do tega spoznanja: morda se bo morala pa druga stran začeti truditi, da ostaneva skupaj, ker se meni ne ljubi več biti vedno kriva za vse. Ker imam dovolj, da me dela odgovorno za nekaj, za kar nisem. Ker imam dovolj poniževanja in zmerjanja in krutih besed. Ker imam dovolj pobiranja drobtinic. Ker si želim, ker hočem, ker si zaslužim celoto. Amen.

Pot do tja ni kratka in ni lahka. A če vprašamo tiste, ki so jo že prehodili, vredna vsake solze, vsakega besa, vsakega občutka nemoči, jeze, sramu in še česa, kar občutimo vmes, zato da lahko potem na vrhu zadihamo svobodno. 😊