Smrklja razvajena!

Zadnjič me je poklicala kolegica, s katero se nisva slišali že ulala let, zato sem prav radovedno, kaj se z njo dogaja, dvignila telefon. Saj veste, kako je, ko se z nekom res dolgo časa ne slišite? No, vsaj jaz sem izjemno firbčna in me res zanima, kaj se z drugim dogaja, sploh če se dolgo časa ne vidimo ali slišimo. In tako sva po dolgem pogovoru in obujanju spominov le prešli na pravi razlog njenega klica. Težave ima s svojo najstniško hčerko. Ko kdo reče težave in zraven omeni najstništvo, takoj še bolj našpičim ušesa – saj vemo, kakšne nevarnosti prežijo nanje, kajne? Ampak zaenkrat te njene težave niso povezane z drogo, alkoholom ali čim drugim podobnim, ampak s tem, da s hčerko z možem ne (z)moreta več navezati stika. Zaprla se je vase, ne govori več z njima, umika se pred njima, zapira jima vrata pred nosom, dobesedno in metaforično, skratka, zdi se ji, da jo izgubljata. Pa to traja že dlje časa in ali se je vmes zgodilo kaj takega, me zanima? »Ja, že nekaj časa. Kar naenkrat je močno popustila v šoli, zdaj komaj doseže trojke, prej pa odličnjakinja, čez noč je nehala trenirati svoj najljubši šport – pa res je bila dobra v njem, trenerji so ji napovedovali profesionalno kariero, a je ne moreva prepričati, naj gre nazaj, postala je zajedljiva in žleht do naju in sestre, z bratom še nekako govori, mi smo pa kot njeni največji sovražniki. Res ne vem več, kaj naj naredim. Kaznujeva jo, ne dovoliva ji več druženja, biti mora ves čas doma, telefon in računalnik sva ji omejila … In najhuje je, da ne pokaže nobenega interesa, da bi se pogovarjala z nama! Nobenega obžalovanja. Zapre se v sobo in sploh ne pride ven iz nje.« »Pa gresta vidva k njej? Ji povesta, da jo čakata, da si želita, da bi se pogovorili? Da jo imata rada? Da vaju zanima, kaj se z njo dogaja? Kaj čuti? Vaju je zanimalo, kaj se je zgodilo, da se je nehala ukvarjati s svojim priljubljenim športom? Kaj se je zgodilo, da so ocene padle? Kaj se je zgodilo, da je tako jezna? Je morda žalostna? Obupana? Nemočna? Se vama morda česa ne upa povedati, ker se boji, da bi jo obsojala?« sem ji natresla kopico vprašanj. Nekaj časa je bila tiho, nato pa se je usulo iz nje, da pa tele razvajenke, ki sta ji dala vse in še več, ona(!) pa že ne bo prosila, naj pride ven, ker ima vse, česar onadva nista imela nikoli, zdaj pa smrklja igra užaljeno princesko, vse sta naredila zanjo, vse! Ona pa … Da ostaneš brez besed, taka da je. Molče sem prenesla njen izbruh in čakala, da se umiri. Nisem ji želela soliti pameti, ampak sem jo opomnila na dogodek, ki se je zgodil, ko sva bili medve najstnici, in kako je rohnela takrat, ko ni imela nikogar, da bi se lahko nanj zanesla, razen nas, prijateljic. Ko doma ni bilo mame, ki bi ji lahko zaupala, ko ni bilo očeta, ko je bila sama samcata in kako je takrat ihtela, kako zelo si želi, da bi imela mamo, ki bi prišla k njej, jo objela, ji povedala, da ji bo stala ob strani, da jo razume, sliši, ima rada. Začutila sem, da se umirja, da se v njej prebuja žalost ob spominu, ki se je prebudil, in spoznanje, kako zelo ta odnos odslikava odnos, ki ga je imela sama s svojo mamo. »Uf, sem besna zdajle, veš! Pa tolikokrat sem si rekla, da ne bom taka, kot je bila moja mama, pa, evo, točno to delam, kar je počela ona meni! Kaj pa zdaj?« me je vprašala. »Zdaj pa imaš možnost popravka. Imamo besede, s katerimi se lahko opravičimo in povemo, da nismo ravnali prav. In s tem damo otroku znanje, kako se lahko odrasli opraviči, mu damo dostojanstvo in spoštovanje in vzgled. Povej ji, da si vedno tam zanjo, da jo imaš rada, da bi rada vedela, kaj se z njo dogaja. Da jo boš čakala, ko bo pripravljena spregovoriti.«

In to je to. Otroci niso razvajene princeske in razvajeni princi, ki bi jim krona padla z glave, če bi prišli k vam, ne, otroci, tudi in predvsem najstniki, so občutljive dušice, ki potrebujejo vašo pozornost. Ki so zmedeni in ne vejo, kaj se jim pravzaprav dogaja, ki bi enkrat še bili z vami kot majhni otročki, po drugi strani pa želijo, da jih obravnavate kot odrasle, in vam zamerijo, ker jih ne, in loputajo z vrati in se zaprejo vase. A prav vsi, ne glede na to, koliko ropotajo in loputajo in se zapirajo, vas vedno čakajo. Vedno čakajo vaš odziv, na vašo pozornost, na znak, ali ste tam zanje ali ne, ali so za vas pomembni ali ne. Ali boste prišli za njimi in jim povedali, da jih imate radi ne glede na vse, da ste tam zanje, kadarkoli bodo prilezli iz svojih »lukenj«, da jih čakate z ljubeznijo, da jim boste dali vedeti tudi, kje so meje, da jim daste z njimi varnost, skratka, da ste do konca življenja vi mama in oče in zato vidva tista, ki bosta vedno znova iskala stik s svojimi otroki. Ne otroci, vidva. Ker tak je pač naravni red v tem življenju. Težko je, če vidva kot otroka tega nista bila deležna, a zato še toliko večja nagrada za vaju, ko uspeta iti čez svoje rane in travme in z otrokom ravnati popolnoma drugače, kot pa so ravnali z vama, kajne?

P. S. Razplet zgornje zgodbe še čakam. Zadnjič sem prejela samo sms, da je izjemno težko vse skupaj, da pa se vendar kažejo miceni premiki, tudi s terapevtsko pomočjo. Juhu. 😊