031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič
Blog, Nedelja, 28. 2. 2021

Bodi tiho, budalo!

»Nehaj no vpiti, ti rečem, a si čisto zmešana! Kaj pa ti veš!« je zadnjič s povišanim glasom miril svojo partnerico starejši gospod. »Če pa govoriš neumnosti! Kako sploh lahko govoriš nekaj takega, ko pa pojma nimaš! Jaz vem, kako je bilo, bodi no že tiho, budalo!« je odgovarjala njegova gospa. Oba besna sta se jezno spustila na klopco in nadaljevala s svojim spopadom, a sem se kmalu že dovolj oddaljila, da nisem več slišala, kdo ima prav in kdo nima, kaj ve ona takega, česar ne ve on, kaj ve on, česar ne ve ona, kdo je na koncu utihnil in kdo govoril naprej. In niti me ni zanimalo; če ne bi vpila, ju ne bi imela niti za mar, tako smo bili pa vsi mimoidoči za trenutek deležni njune bitke. Samo prešinilo me je: a ni žalostno? A niso strašansko žalostne tele bitke med pari? Čemu so pravzaprav namenjene? Temu, da jaz dokažem svojo moč in tvojo nemoč? Da dokažem, da jaz nekaj vem, znam, zmorem, ti pa ne?

Nimam pojma, vem samo, da je to totalno zapravljanje življenja, totalna izguba časa in energije, ki bi lahko bila porabljena za kvalitetno skupno preživljanje časa, ne pa za hojo po minskem polju, kjer moram paziti, da ne stopim na bombo, da je ne raznese pod mano, ali pa ves čas paziti, kaj rečem, zato da je jaz ne bom sprožila, ali pa biti ves čas tiho, da ja ne bi bila tista bela zastava premirja, ki je zaplapolala včeraj, prehitro spuščena in pozabljena.

Še enkrat: a ni škoda vsake tako porabljene minute? Vsake trohice atoma tako porabljene energije?

Ja, seveda se skregamo, normalno, prepiri so pač del odnosov, seveda kdaj tudi povzdignemo glas, ampak a moramo zato ob tem drugega poniževati? Ga zmerjati? Smešiti pred drugimi? Sramotiti? In a s tem pravzaprav ne sramotimo, ponižujemo in smešimo sebe, saj smo vendar mi izbrali, da bomo s tem človekom. In kako lahko tako pljuvamo po tistem, kar smo si izbrali sami, komur naj bi se bili nekoč zavezali? Saj s tem pljuvamo po sebi – ali se pač motim? Ali s tem dajemo sebi vedeti, da smo nekaj več? Da smo mi zmagovalci, ta, ki je poleg nas, pa je pravzaprav poraženec, »luzer« v današnjem popularnem izrazoslovju? Ampak ponovno – kaj torej s tem kažemo sebi? Kaj s tem povemo o sebi?

Smo res zmagovalci, če nekaj vemo bolje ali več? Smo res zmagovalci, če moramo zmagati tako, da ponižamo drugega?

Ne bi raje premislili, kaj se skriva za to najino potrebo po zmagi nad drugim, po tem, da dokažem svoj prav? Ker če imamo občutek, da nismo slišani, vidni, začuteni in še kaj, se to najbrž da povedati drugače kot pa z zmerljivkami in prezirom in kričanjem, kajne? Če imamo občutek, da smo ponižani, zakaj tega ne povemo? Osramočeni? Prestrašeni? Nevidni? Aha! Ker za to pa moramo biti ranljivi. Biti ranljiv pa pomeni, da si lahko hitreje ranjen. Torej je bolje ostati za svojim zidom, obdanim z debelim trnjem, in streljati po svojem »nasprotniku«. Ampak a na tak način ne streljamo tudi po sebi?

Brez ranljivosti resda ne moremo biti ranjeni, a tudi v polnosti začuteni, doživeti, slišani in videni ne. In brez tega je vendar življenje tako zelo siromašno, se vam ne zdi?

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Bodi tiho, budalo!
Ocenite to stran.