Zadnjič sem po televiziji mimogrede ujela besede iz naslova, češ da je jeza greh. In…
V kakšen svet sem rodila otroka?
»Groza me je, ko pomislim, v kak svet sem rodila tega otroka,« mi je razlagala oni dan mlada mamica, ki sem jo srečala na sprehodu, »sploh ne smem pomisliti za naprej.« Ker sem bila tudi sama zgrožena in brez besed, ji nisem znala ponuditi tolažilne besede. Ker je ni, kajne? Ker lahko samo nemo in zgroženo opazujemo, kam drvi svet, v katerem živimo.
Ampak, pomislim nato, saj smo vendar tudi mi soudeleženci tega sveta, saj vendar nismo samo pasivni opazovalci oziroma naj ne bi bili. Samo v svojem udobju smo pozabili na to, da imamo tudi mi moč soustvarjati življenje in svet okoli nas. Da tudi mi nosimo odgovornost za svet, v katerem živimo. »Bodi ti sprememba, ki jo želiš videti v svetu,« je nekoč dejal Gandi, a mi nismo naučeni tega, mi smo naučeni čakati, da se bodo spremembe zgodile same od sebe. Ampak se ne, kajne?
Če so moji starši sovražili moje sosede, sem se jih naučila sovražiti tudi jaz, in ker so njihovi starši sovražili mene, so me sovražili tudi njihovi otroci in jaz njih. In ker sem se jaz naučila sovražiti te sosede, se bo to sovraštvo preneslo na moje otroke, in če sosedje sovražijo mene, bodo tudi njegovi otroci sovražili mene. Ne jaz ne oni pravzaprav ne vemo, zakaj se sovražimo, a tega smo naučili tudi naše otroke, ki še manj od nas vedo, zakaj je tako, a ker so se tega naučili, to peljejo naprej.
»Ampak, a veš, če bom jaz popustil, bom klonil, bom pokazal, da sem šibkejši od njih, in bodo oni zmagovalci,« včasih slišim, ko se pogovarjamo o takih in podobnih sporih. In vprašam, kaj je pomembnejše – občutek, da imam jaz prav (ko pravzaprav sploh ne vem, kaj ta »prav« sploh je, ker ne vem, kaj je bilo prej, kura ali jajce), ali mir, ki ga lahko dosežem? »Klanjal se mu/ji/jim pa že ne bom!« slišim naslednje. Pa spet: gre res za klanjanje in ponižanje pred drugim ali zgolj za preprosto željo, da sem do drugega spoštljiv? Da ohranim spoštovanje do sebe in drugega, da ohranim svoje dostojanstvo? In s tem prekinem začarani krog sovraštva?
Pri osmih letih me je mama posadila na avtobus in šla sem na počitnice k bratu v študenta v Ljubljani. Kot bi bilo včeraj, se spomnim vsega, kar se je takrat dogajalo. Živalski vrt, pa bazen, pa njegova punca, pozneje žena, tako lepa in pametna v mojih očeh, pa cel kup doživetij, ki ostanejo tako majhnemu otroku zapisane kot najlepše sanje. A zakaj to omenjam poleg zgornjega? Ker me je brat odpeljal tudi na streho študentskega bloka, od koder sem lahko opazovala prestolnico. In takrat sem prvič v življenju videla temnopoltega moškega. Po mojem sem ga gledala osuplo in široko odprtih ust in oči; spomnim se njegovega širokega nasmeha, ob katerem mi je seveda bilo nerodno, in bratovega smeha, ko me je vprašal, če prvič vidim tako črnega človeka. Seveda sem ga, od kod pa naj bi, otrok z vasi, imel tako izkušnjo? In spomnim se svojega otroškega razmišljanja, ko sem ga vprašala: »A oni se tudi sončijo? A njih tudi lahko sonce opeče?« In to je bilo to. Nedolžno otroško razmišljanje, ki ne razlikuje, zanimajo ga samo stvari, ki se porodijo v njegovih micenih možganih.
Otroci ne poznajo mržnje in sovraštva, so samo zvedavi; zanimajo jih popolnoma druge stvari, in če jim jih predstavimo z ljubeznijo in prijaznostjo, bodo to prenesli naprej v svet.
V kakšen svet je torej moja zgornja sogovornica rodila svojega otroka? Lahko je svet sovraštva ali ljubezni. Kaj bomo uresničevali, je pa, kot vedno in ponovno in znova in znova – na nas.
This Post Has 0 Comments