Je to, kar doživljam, normalno?

V zadnjih dnevih me je marsikdo vprašal, ali je to, kar čuti, normalno. Ali je to, da čuti strah in tesnobo, da ga muči nespečnost, da čuti nemoč in negotovost, normalno? In vsem po vrsti sem odgovorila, da je, normalno je, da čutimo, kar čutimo. In normalno je, da se vsak po svoje odzivamo na dogajanja v okolici, ker smo pač ljudje in kot taki čutimo različno. Nekako skupno vsem pa se mi trenutno zdi doživljanje nemoči in tesnobe pred tem, kaj še bo.

Naslednje, prav tako pogosto vprašanje je bilo, kaj lahko storim, da ne bom več čutil tega, kar čutim. Kako naj se znebim strahu in tesnobe in nemoči in utrujenosti ob spremljanju novic, ki jih kar ne morem nehati spremljati, kot da se bo v eni uri vse spremenilo, ko kar ne vem, ali lahko sploh še kaj načrtujem za svojo, našo prihodnost ali naj neham, ker očitno bo itak in itak vse, z nami vred, šlo v tri krasne …

Vam je to doživljanje poznano? Vsaj malo? Je, a ne? Najbrž enako ali podobno razmišljanje in spraševanje in doživljanje spremlja večino med nami.

In kaj lahko storimo, da to nehamo čutiti? Pravzaprav ne moremo kar pritisniti na gumb in nehati čutiti, ker, kot vedno pravim, nismo roboti, ampak ljudje, vsak s svojimi izkušnjami, ki pravzaprav vodijo naša občutja in doživljanja. Eni se zato močneje odzivajo kot drugi, eni se preprosto odklopijo, drugi doživljajo prave napade panike, tretji iščejo sovražnika, na katerega se lahko znesejo in jezijo, da jim ja ne bi bilo treba čutiti.

Čutiti torej ne moremo nehati na ukaz. Kaj lahko torej naredimo? Kot vedno začnimo pri sebi in z umirjanjem samega sebe. Če se le da, poskusimo ne viseti nenehno na računalnikih in telefonih ali pred teveji, ampak spremljajmo le tisto, kar se nam zdi, da moramo, da smo na tekočem, več pa ne, ker se z nenehnim izpostavljanjem slabim novicam ves čas spravljamo v stres, stres pa ni ravno naš najboljši prijatelj, saj nas spravlja v samo še večji stres, ta še v večjega in še večjega in preden se zavemo, smo že v začaranem vrtincu.

Poskusimo preživljati čim več časa v naravi, ki je naš naravni zavetnik in zdravilec in tudi poslušalec, če se nam zdi, da nimamo nikogar drugega. Če pa imamo ljudi, ki jim zaupamo, se pogovarjajmo z njimi, zaupajmo jim svoje tesnobne misli, strahove in občutke nemoči – saj vemo, a ne, kako strahovi izgubijo moč, ko o njih na glas spregovorimo?

Namesto nenehnega obstreljevanja s slabimi novicami se raje prepustimo obstreljevanju s smešnimi ali romantičnimi ali kakimi drugimi nanizankami in filmi, da se sprostimo in nasmejimo.

Namesto sedenja na kavču izberimo hojo, tek, telovadbo, da preženemo zakrčenost iz svojega telesa in duše. In ne pozabimo dihati; ob pogovorih z ljudmi dobivam občutek, kot da bi vsi dihali nekako na pol, kot da si ne bi upali globoko vdihniti, kot da bi s tem globokim vdihom vdihnili nekaj groznega. Pa ne bomo, kajne, samo svojemu telesu bomo dali možnost svobodnega vdiha. Kot ga potrebuje otrok ob rojstvu. In pravzaprav ga potrebujemo trenutno prav vsi, kajne? Vdih, izdih, pa spet vdih in izdih … In gremo naprej. Skupaj v enem dihu in izdihu.