O ljubezni in srečnih koncih

Zadnje čase še bolj kot po navadi razmišljam o ljubezni. O sočutju in empatiji. O prijateljstvu. O pripravljenosti pomagati. O ljudeh in vsem, kar nosimo v sebi. O vseh strahovih, ki nas vodijo in preprečujejo pogledati naprej, v, morda, novo, v, morda, boljše, v, morda, lepše …

In razmišljam o srečnih koncih. Trdno se zavedam, da je na drugi strani življenja vedno smrt in pred to mislijo nikoli ne bežim, a hkrati – najverjetneje ravno zaradi tega zavedanja – vedno pričakujem, vsaj v knjigah in filmih, dobre konce in da glavni protagonisti preživijo. Od malega, ko mi je nekdo povedal, da v knjigi o Vinetouju Karla Maya Vinetou umre, in te knjige do danes nisem vzela v roke, do Vorančevih Samorastnikov in Hudabivške Mete, njene zgodbe, tako krivične in krute, ki sem jo zaradi šole morala prebrati, čeprav sem konec poznala, in se vedno spraševala, ali res ni bilo druge možnosti …, do danes, ko znam kar nekaj časa nameniti premišljevanju, kako bi se lahko zgodba drugače končala, če se ne konča po mojih pričakovanjih in željah.

Srečni konci … Zadnjič sem bila na muzikalu Cvetje v jeseni. Pred leti nisem želela iti, češ da ne bom šla gledat nečesa, ob čemer bom jokala. Ker poznam zgodbo, ob filmu, v katerem sta Janeza in Meto upodobila genialna Polde Bibič in Milena Zupančič, pa sem točila debele solze. Zaradi nepravičnosti in krute usode.

Tokrat sem se opogumila, seveda s paketom robčkov v torbi. In itak so solze ponovno tekle.

Veličastna zgodba o ljubezni, strahu pred njo in končni korajži, da se jo vendarle udejanji, a vmes poseže kruta usoda.

Prijateljica me poduči, da če Tavčar ne bi tako končal zgodbe, ne bi začutili veličastja ljubezni. V mislih in na glas sem se kregala z njo. Ker zakaj pa bi se morala tako končati, da bi začutili veličastje ljubezni? Ne bi bilo bolje, ko bi Janez in Meta skupaj zakorakala v sončni zahod in živela srečno do konca svojih dni?

Pa vendar … Bi takrat res začutili veličastnost njune ljubezenske zgodbe? Ali bi nam ostala v spominu le še kot ena pocukrana romanca iz hollywoodskih filmov? 

Najbrž to ta drugo, kajne? 

Tako pa nam je lahko ta zgodba in druge, seveda, za razmislek in premislek, kakšno moč ima ljubezen. V teh časih se mi zdi še bolj kot kdajkoli pomembno, da ne pozabimo nanjo, da se ji odpremo, da jo srkamo vsak dan, da jo dajemo vsak dan. Ne glede na vse, kar se dogaja okoli nas, ne smemo pozabiti nanjo.

Ne, zaenkrat ni srečnih koncev in najverjetneje jih še nekaj časa ne bo in si jih ne moremo kar tako pričarati, a nikar ob vsem tem ne pozabimo, da je moč ljubezni nekaj, česar ne moreš z ničimer presekati. Moč ljubezni mene do tebe in tebe do mene in naju do drugih in drugih do naju in nas do drugih in drugih do nas. Ne, seveda si nismo vsi všeč, ja, seveda nam gre nekdo močno na živce in gremo prav tako močno na živce tudi mi komu drugemu, ne, ne moremo vsi biti prijatelji, ampak a moramo zato biti sovražniki? Najbrž ne, a ne?

In zato poskusimo verjeti v moč ljubezni, ki se bo, tudi z našo pomočjo, ponovno dvignila kot feniks iz pepela, in to ne glede na vse težke trenutke in ne glede na vso težo tega sveta.

Ali kot pravi Janez v Cvetju v jeseni:

»Ne, umrla ni, saj vsakič ko zaprem oči,

spet čutim njeno toplo dlan in njen dotik me pomiri.

Kdaj sredi noči nad mano zrak zašelesti,

vem, to so krila angela,

ki nad menoj bdi.

To mi daje moč, da ko življenje zruši me,

Le stisnem pest in iz prahu poberem se

in iz pepela vstane novo upanje.

To je moč ljubezni.«

 

Skušajmo tkati čim močnejšo vez med nami, da stkemo trdno verigo, ki jo bo krepila moč ljubezni, ne sovraštva. In … verjemimo v srečne konce. 😊