Zadnjič sem po televiziji mimogrede ujela besede iz naslova, češ da je jeza greh. In…
Saj ni tako hudo!
Zadnjič grem proti avtu, proti meni pa dve družini z majhnimi otroki. Ena deklica hiti proti nama s pesjanko, vsa navdušena, da jo bo pozdravila, in se v svojem navdušenju spotakne in zgrmi po tleh. Še mene je zabolelo ob pogledu nanjo. Najprej trenutek tišine, nato se sliši silovit jok. Mama prihiti do nje in jo dvigne v naročje ter začne tolažiti. Deklica še vedno joče, mama jo še vedno tolaži, ko pride mimo starejša gospa, očitno se poznajo, in začne na ves glas razlagati punčki, da pa saj ni bilo tako hudo, da ji pa res ni treba jokati tako glasno, da kakšna pa bo potem od joka in – meni najljubša – naj pogleda okoli sebe, kako jo vsi gledajo in kaj si bodo pa mislili o njej. No, očitno je to pri materi končno le izbilo dno, odločno se je postavila za svojo deklico in gospe povedala, da je normalno, da njena punčka joče, ker se je udarila in jo boli. Ko je gospa še kar nekaj govorila, je prišel še oče in odločno obe usmeril naprej.
Zdaj pa pomislimo, kolikokrat smo bili mi deležni besed, češ nehaj jokati, saj ni tako zelo hudo! Pa nehaj jokati, ker kaj si bodo pa drugi mislili! Pa nehaj se jokati, ker jokajočih fantkov pač nihče ne mara!
In potem slišim na terapijah neskončno opravičevanje za jok in od moških, da jih pa že ne bi smelo tako boleti, ker kakšen moški pa si, če jočeš in ti je hudo!
In tako pridemo v odraslost popolnoma neopremljeni za spopadanje s svojimi čustvi oziroma za vedenje, da so čustva nekaj najbolj normalnega in naravnega, da je nujno, da se jih zavedamo in naučimo z njimi zdržati, da so nujna za naše življenje, tako tista lažja kot tista težja. In ne vemo, kako biti z njimi, kako stati samim sebi ob strani, ko se prebudijo, kaj šele da bi znali stati ob strani drugim. In uporabljamo enake besede, ah, daj no, saj ni tako hudo, pa floskule o zaprtih vratih in odprtih oknih, ker ne zdržimo, mi, ne drugi, s tem, da osebo na drugi strani zvija od notranje bolečine.
Kaj pa zdaj?
Ne, prav nič ni zamujeno, tudi če so nas učili po stari dobri navadi stisniti zobe in iti naprej, tudi če so nas naučili, da se ničesar ne da spremeniti, ker življenje je pač takšno, kot je, tudi če so nam govorili, da je potrpljenje božja mast in še kaj.
Tukaj smo tudi zato, da se učimo. Ne samo do konca šole, ampak vse življenje. Tukaj smo tudi zato, da prekinemo vse to, kar so nas naučili in iz dneva v dan videvamo, da ni dobro, ne za nas ne za naše zanamce, in začnemo delovati na novo.
In vse se da. Če bi zgoraj opisana mamica sledila besedam starejše gospe, češ saj ni nič hudega, in ne bi potolažila svoje punčke, bi ji s tem povedala, da njena bolečina ni pomembna, ni realna, da, skratka, ona ni pomembna. In prav hvaležna sem za to, da sem bila priča temu dogodku, ker se vidi, da se stvari premikajo tudi na čustvenem področju.
In točno tako lahko začnemo delovati prav vsi pri sebi. Lahko začnemo tolažiti majhne punčke in fantke, ki so skriti globoko v nas, in jim začnemo priznavati, da je to, kar so čutili in še čutijo, hudo in težko in boleče in žalostno in krivično in da imajo vso pravico jokati, se jeziti, bentiti in kričati. Ker smo zdaj mi tukaj zanje in jih bomo slišali in potolažili in dovolili samim sebi v polnosti vse začutiti in doživljati. Tudi če boli. Ker enkrat neha boleti. Ko popihamo in pobožamo in poljubčkamo mesto bolečine.
This Post Has 0 Comments