Medsebojni odnosi

Medsebojni odnosi se nam zdijo nekaj tako zelo samoumevnega, da preprosto ne razmišljamo o njih. Ko začnemo, pa se dostikrat znajdemo v zagati. Ker kaj sploh pomenita ti dve besedi? Kaj vse vsebujeta? Kaj skrivata v svoji globini?

Dostikrat napišem, da nas brez odnosov ni. Včasih nisem razumela, kaj sploh pomeni biti v pristnem stiku, kaj so medsebojni odnosi, kjer mora oseba, če hoče res živeti v njem, dajati in sprejemati. Oboje. Če samo daje, se oseba na drugi strani navadno ne počuti dobro, če samo sprejema, ga označijo za egoista. Že besedi medsebojni odnosi pomenita, da smo med sabo, da smo drug z drugim, da stojimo drug drugemu ob strani, da pa, po drugi strani, lahko ravno medsebojni odnosi zadajajo največje rane.

V odnos se rodimo. Popolnoma smo nemočni, brez skrbnikov ne preživimo – in tu je alfa in omega vsega, v tem prvem medsebojnem odnosu z materjo in potem očetom se začnemo učiti, kaj je to odnos. Pa ne samo to, tudi to, kdo sem jaz v odnosu. Sem sprejet? Ljubljen? Oboževan? Občudovan? Tak, kot sem? In samo zato, ker sem? Točno to potrebujemo na začetku. Za vzgled, kaj so to dobri medsebojni odnosi, potrebujemo skrbnika, v katerem se vidimo, v katerem se ogledujemo. Strmimo v mamine oči in v mamin obraz, kajti na začetku je to vse, kar imamo, to predstavlja ves naš svet. In hlepimo po njeni pomiritvi, po njenem odsevu nas, po njenem odzivu na naš nasmeh, po njeni nežnosti, po njeni ljubeči kretnji, ko nas objame in obriše solze.

Pozneje, ko se začne otrok ozirati okoli sebe, je tu še oče. Branik, trdni steber, tisti, ki je neustrašen v otrokovih očeh, tisti, ki zmore vse, tisti, ki odpira svet za tega malčka, tisti, čigar podoba, postava je tako mogočna, da lahko v otrokovih očeh premika svet, in tisti, ki mu pove, da je varno tudi zunaj materinega naročja in da je varno tudi malce oditi in priti nazaj in da medsebojni odnosi nudijo varnost.

In ta dva človeka sta na začetku ves otrokov svet, ta dva mu dajeta vzgled, kako je biti ženska, kako je biti moški in kako je biti v medsebojnem odnosu. In medsebojni odnosi, ki jih pozneje v življenju ta otrok vzpostavlja, so odraz tega, česar se je naučil od njiju.

Bodo njegovi medsebojni odnosi polni ljubezni, zaupanja, varnosti in sočutja, kot sta mu jih kazala mama in oče? Ali bodo ti medsebojni odnosi prežeti s strahom pred izražanjem samega sebe? Pred izražanjem svojih želja, potreb? Bodo medsebojni odnosi polni nevarnosti, a mu bodo vedno predstavljali varnost, ker drugega ne pozna? Bodo polni nezaupanja?

Ker če smo prejeli dobre stvari, bodo tudi naši medsebojni odnosi izražali točno to, pa ne glede na to, ali gre za prijateljstva ali intimne, partnerske odnose. Če ob svojih starših tega nismo začutili, če nismo dobili občutka lastne vrednosti, bodo nadaljnji medsebojni odnosi kazali točno to.

Pa tukaj ne obtožujem staršev, nikakor, naredili so, kakor so v danem trenutku najbolje vedeli in znali. Gre za naša doživljanja, občutja ob njih. Gre za to, da tudi če so bili naši starši ves čas ob nas in nam poklanjali na milijone stvari, niso nas pa slišali, bodo naši medsebojni odnosi polni hlepenja po tem, da nas bo nekdo slišal. Če se niso odzivali na nas, če smo imeli občutek, da tisti hip nismo pomembni, bodo naši medsebojni odnosi polni hlepenja po tem – ali imaš prostor zame, sem zate pomemben? Ne čez pet minut, zvečer ali jutri. Zdaj hočem to slišati in začutiti … In se zdimo drugim tako zelo naporni, v nas pa samo joče tisti mali fantek, mala punčka, ki še vedno nista potolažena.

In kaj lahko v odraslosti naredimo, če vsega tega nismo občutili in nas medsebojni odnosi strašijo, se jih bojimo, ne zaupamo ljudem? Delo na sebi je pravi odgovor. Branje knjig, pogovor, dostikrat pa je tisti pravi prostor terapija. Tam delamo nove korake, ki nam kažejo, kakšni naj bi bili varni medsebojni odnosi. Kaj sploh pomeni, da lahko zaupaš, se odpiraš, si ranljiv …, in veš, da boš sprejet z vsem, kar si, kar nosiš s sabo, z vsemi ranami in dogodki, ki se jih morda sramuješ.

In za konec še to: medsebojni odnosi so nekaj najlepšega, kar ima človek. Osnovno orodje za življenje. Zakaj bi se jim zaradi preteklih strahov in slabih izkušenj odpovedali? Začnite znova, z majhnimi koraki, in počasi boste začeli zaupati, verjeti, da ste dovolj dobri in da si zaslužite ljubezen, spoštovanje, sočutje in varnost. Življenje je kratko, prekratko, da bi ga zapravili za ždenje v osami, narejeni smo za odnose in ljubezen. Boste poskusili? Si boste dovolili biti ponovno ranljivi? Boste dali priložnost ljudem okoli sebe?