Zadnjič sem se s prijateljico pogovarjala o vsem in ničemer. Mrzlo jutro, ki je bolj spominjalo na november kot na prve oktobrske dni, naju je napeljalo na pogovor o praznikih – o tem, kako jih doživljamo in preživljamo.
Medtem ko nekateri komaj čakajo lučke, druženja in darila, se v marsikom prebudi nekaj drugega – občutek praznine, tišine, osamljenosti. Takrat ko je okoli nas vse glasno in bleščeče, se lahko v nas zgodi prav nasprotno.

Iz teh pogovorov in občutkov je zrasla ideja o skupini Skupaj čez praznike – prostoru, kjer se lahko srečajo ljudje, ki se v tem času počutijo sami, neopaženi ali preprosto utrujeni od pričakovanj, ki jih prinašajo prazniki.
Skupina ponuja varen prostor za pogovor, poslušanje in deljenje izkušenj, kjer se učimo biti prisotni s sabo in drugimi, sprejemati svoje občutke in v prazničnem času poiskati več miru, topline in smisla.

Komu je skupina namenjena

Skupina je namenjena vsem, ki iščejo povezanost, razumevanje in čustveno podporo v prazničnem času. Dobrodošli so posamezniki, ki se spoprijemajo z osamljenostjo, izgubo, občutkom praznine ali preprosto potrebo po mirnejšem, iskrenejšem doživljanju decembra.

Kako potekajo srečanja

Srečanja potekajo v manjšem, zaprtem krogu, kjer ima vsak možnost govoriti, če to želi, ali preprosto biti slišan.
Skupino vodi terapevtka, ki ustvarja varno, sočutno in spoštljivo okolje, v katerem skupaj raziskujemo, kako prepoznati in izraziti svoje potrebe, se nežno soočiti z osamljenostjo ter ustvariti drobne trenutke topline in povezanosti – s sabo in drugimi.

Kdaj in kje

Začetek: 6. november 2025
Trajanje: 18.30 do 20.00
Prispevek: 20 € na srečanje
Lokacija: Šmartinska cesta 106, Ljubljana
Skupina se izvede ob najmanj 6 prijavljenih.

Za prijavo mi pišite na: terapijatasic@gmail.com.

Prazniki so lahko zahtevni, a ni treba, da jih preživimo sami.
Morda bo to leto drugačno – z malo več topline, razumevanja in občutkom, da smo, kljub vsemu, povezani.

The post Skupaj čez praznike first appeared on Andreja Tasič.

In če je jeza res greh, potem, priznam, sem jaz velika grešnica. Ampak resno – zakaj ima jeza tako zelo slab sloves? Zakaj se je tako zelo bojimo? Oziroma zakaj so se je naši predniki tako zelo bali, da so strah pred njo prenašali iz generacije v generacijo? Saj je vendar samo čustvo, tako kot so to druga čustva. Ali gre za kaj več?

Morda je greh, ker jeza odpira oči? Morda zato, ker nam jeza pomaga, da se postavimo zase? Ker morda jeza pomaga, da uvidimo krivico? Morda zato, ker jeza pomaga postavljati meje? Morda zato, ker nas ne dela pohlevne?

Ali se je morda bojimo, ker z njo ne zdržimo, ker je ne znamo predelati? Ker nam ni bila predstavljena pravilno? In končno vprašanje: sploh vemo, kaj jeza je in kaj jeza ni?

Kaj ni? Ni vpitje, razbijanje in nasilje. Ni cepetanje majhnega otroka in nemoč. Ni zagrenjenost. In nikakor ni žalost.

A če smo kot otroci po eni strani poslušali razbijanje in vpitje jeznih staršev, po drugi strani pa so nam govorili, da se ne smemo jeziti ali nam jo celo z udarci zbijali iz telesa, smo jezo povezali z nasiljem. In se je bojimo, ker se bojimo, da bomo tudi mi izbruhnili v njej ali pa bomo zanjo kaznovani. A zdrava jeza je vse kaj drugega kot nasilje.

Če se jeza pri nas ni mogla razviti dlje od otroškega cepetanja, smo obstali v tej nemoči in sploh ne razločimo, kaj je nemoč in kaj je jeza. In potem se sprašujemo, zakaj ničesar ne dosežemo s svojo jezo. Zakaj? Ker se ne jezimo, ampak cepetamo. In postajamo vedno bolj zagrenjeni, češ saj se ničesar ne da narediti, saj se sploh ne zmorem premakniti.

In ljuba žalost, ki je čustvo, s katerim najbrž še težje zdržimo kot z jezo. A zelo radi jo vanjo preoblečemo. A s to navidezno jezo prav tako ničesar ne pridobimo. Ker žalost, kot vsako čustvo, potrebuje prostor, da se izrazi. Če jo prekrijemo s plaščem jeze, ki to niti ni, ne izražamo tistega, kar čutimo v resnici.

Stalnica v mojem najstništvu so bile mamine besede očetu, naj se nikar ne jezi toliko, ker ga bo še kap, pa meni, naj se ne jezim toliko, ker je škoda živcev. Verjamem, da je imela najboljše namene, a lahko bi rekla drugače. Lahko bi mi povedala, da me razume, da sem jezna zaradi krivice, ki se mi je zgodila, a da mi ob tem pa prav zares ni treba povzdigovati glasu. Danes vem, da ga ni treba, danes vem, da je jeza nekaj, kar me osvobaja. Je nekaj, kar mi daje moč. Je nekaj, kar mi pomaga, da grem naprej, ko predelam žalost zaradi krivice, ki mi je bila storjena. Jeza me požene v akcijo. Jeza mi pomaga postavljati meje.

In ja, z njo je težko zdržati, nam, ki jo čutimo, in tistim, ki so je deležni. A še enkrat ponavljam: nasilje ni jeza, bes ni jeza, ignoranca ni jeza. Jeza je moč. Jeza je meja. Jeza je spoznavanje krivic in njihovo ustavljanje.

Zato, starši, pokažite otroku, da je jeza dobrodošlo čustvo, tako kot so dobrodošla vsa druga. Povejte mu, da je v redu, če jo čuti, pomagajte mu jo procesirati in regulirati. Pomagajte mu odkriti, kaj je tisto, kar ga jezi. Povejte mu, da je lahko jezen, ne pa uničevalen in nasilen. Da bo kot odrasel jezo lahko prenesel naprej kot zdravo čustvo, ne pa čustvo, ki je obsojeno na grmado.

The post Jeza je greh! Je res? first appeared on Andreja Tasič.

Res je, le malokdo se ustavi prej, preden dobi lastno izkušnjo, a to ne pomeni, da mora biti tako. In prav temu so namenjena moja razmišljanja, da se morda vsi, tudi jaz, malo ustavimo, zadihamo in pogledamo, kje smo. In ja, tudi jaz se moram ustavljati in se spraševati, do kod smem iti, da ne bo šlo predaleč, kje pa bom že prestopila tisto črto, ko bo telo reklo, da ne zmore več. Ker ko pridemo tako daleč, ni dovolj samo dober spanec, ki bo vse pozdravil, ali pa kak dan odklopa, takrat bo potrebnega dosti več truda, da se bomo – če se bomo sploh lahko – vrnili nazaj.

A kako to prepoznati v družbi, ki zahteva več in več od nas, v družbi, kjer je delo svetinja, počitek pa greh, v družbi, kjer je popolnost nekaj, kar lahko spremljamo po vseh družbenih omrežjih, nepopolnost pa je skrita globoko v naših domovih in bog ne daj, da jo kdo vidi, v družbi, kjer je normalno nekaj spiti in piti, ko pa greš čez mejo, si pa največja zguba?

Kako slediti svoji poti v družbi, kjer je tvoja pot, če ni enaka drugim, torej nekaj zgrešenega in napačnega in vsi s prstom kažejo nate? In kako slediti svoji poti v družbi, kjer ne smeš izražati samega sebe, kjer je govoriti o tem, kaj čutiš, ožigosano, da si preobčutljiv in da pač zdrži.

In stisnemo zobe in držimo zase vse, kar se nam dogaja, vključno s preobremenjenostjo, stisko, tesnobo, črnimi mislimi in še čim. In smo tam, kjer smo.

No, pa res ni treba, da je tako. Ne v današnjem času, ko že toliko vemo o človeškem telesu in psihi. Prav res nam ni treba več slediti zapovedim, ki so jih tako vestno usvajali naši starši in stari starši in prastarši. Res ne, četudi nam tako zelo radi še vedno šepetajo v naših glavah, kaj se sme in kaj ne, kaj se spodobi in kaj ne, kaj je primerno in kaj ne, kaj je zaželeno in kaj ne. Ker to so bili njihovi časi, ne naši. In če so se oni odločili stopati po poti trpljenja, nam ni treba.

Pa ne govorim o tem, da naj postane življenje eno samo uživaštvo, ker to pač ni mogoče, in brez vsakih moralnih vrednot, ampak o tem, da se začnimo postavljati zase. Za to, kar globoko v sebi vemo, da je prav za nas, ne za druge. Za to, da če čutimo, da potrebujemo počitek, si ga vzamemo. Za to, da če vemo, da nam v neki družbi ni dobro, lahko odidemo. Za to, da če v enem odnosu trpinčeni trpimo, ni treba vztrajati. Za to, da če vemo, da nas bo ena služba do konca izsesala, poiščemo drugo in se ne vdamo, češ da druge za nas ni. Za to, da končno začnemo skrbeti zase.  

In ja, seveda, glas v nas ne bo samo šepetal, ampak na ves glas kričal, da tega pa ti ne smeš, in v telesu nas bo od strahu tako stiskalo, da ne bomo mogli dihati, celota bo grozila z razpadom sistema, če si bomo drznili kreniti po drugi poti. A če zdržimo prvič, pa drugič, pa tretjič z vsemi temi glasovi in grožnjami znotraj nas, ker to se oglaša tisti mali prestrašeni otroček v nas, ne pa odrasla oseba, bomo kaj kmalu spoznali, da so to, kar slišimo, samo glasovi, pa še to ne naši. In če niso naši, zakaj za božjo voljo bi jim pa še sledili? In vprašanje, dno ali ne dno, pravzaprav po vsem tem sploh ni več vprašanje, kajne?

The post Dno ali ne dno, to je zdaj vprašanje first appeared on Andreja Tasič.

In razmišljam – sploh obstajajo ljudje, ki nimajo prav nobene težave? Ki se na vse odzovejo popolnoma mirno, ki jih prav nič ne razburi, ki vedro in z večnim nasmeškom plujejo skozi življenje? Morda obstajajo, ampak jaz, roko na srce, ne poznam nikogar takega. No, lahko se seveda trudimo biti taki, češ kako je vse v življenju oh in sploh fino in fajn, ampak a je v resnici tako? 

Sama sem glede tega precej skeptična, ker smo ljudje pač samo ljudje, vsak s svojimi križi in težavami, vsak s svojimi željami in sanjami in vsak s svojimi lepimi in manj lepimi lastnostmi.

Je pa nekako v tem času skoraj nujno zlo, da moramo biti ves čas oh in sploh srečni. Nisi zadovoljen? Popravi in bodi srečen, nezadovoljnežev ne maramo. Si žalosten? Nehaj biti, žalostnih ljudi nočemo med sabo. Si prestrašen? Ah, strah je od znotraj votel, od zunaj ga pa ni, kar nehaj, bodi pogumen. Si jezen? Uf, jeza se pač ne spodobi. Pozabi in pojdi naprej.

Kaj mi torej sporoča okolica? Bodi srečna, drugače nisi v redu. Bodi vedno vesela, drugače nisi v redu. Bodi vedno pogumna, drugače nisi v redu. Bodi samozadostna, drugače nisi v redu. Bodi samozavestna, drugače nisi v redu. Bodi vedno široko nasmejana, drugače nisi v redu. Bodi … to, kar zapovedujemo mi, ne to, kar čutiš ti!

Oh, ampak jaz pa s takim olajšanjem, odkar sem si to končno dovolila, povem: ej, danes pa nisem v redu, veš, nekaj me teži. Danes sem tečna in nisem za v družbo. Danes sem pa jezna, žalostna, prizadeta, sram me je … in še in še se najde na mojem meniju. Ker lahko. Ker sem človek.

Ker se zavedam, da nisem samo dobra, ampak sem včasih tudi slaba. Ker se zavedam, da nisem samo prijazna, ampak včasih tudi neprijazna. Da včasih tudi eksplodiram, ko ne bi bilo treba. Da včasih tudi prizadenem. Da je v meni poleg marsičesa lepega skritega tudi marsikaj nelepega. Da je tudi to del mene, da sem tudi to jaz, da moram sprejeti marsikatero stvar, ob kateri mi ni prijetno, da moram sprejeti sebe v svoji dostikrat nelepi preteklosti in včasih nelepi sedanjosti in, upam, da čim manjkrat tudi nelepi prihodnosti.

In bolj ko to zanikam, manj sem to jaz. Svetloba in tema. Lepo in nelepo. Žalost in veselje. Strah in pogum. Dobrota in pohlep. Dobri in manj dobri dnevi.

In če vse to zanikam in vidim v sebi samo dobro in lepo in oh in sploh prijazno, to še ne pomeni, da sem brez temnih plati in brez težav, pomeni samo, da jih zanikam. Pomeni samo, da zanikam svoja čustva in jih tlačim nekam globoko vase, ker mi drugi zapovedujejo, da je pa ja vse oh in sploh lepo in naj bom optimistična in bo vse ok. Hm. Pa bo res?

No, če si česa ne želim, si ne želim živeti v lažnem svetu. Vsaj v svojem ne. Kar izberejo drugi, ni moja stvar, moj svet pa je kdaj poln težav, nato spet ni sledu o njih, kdaj je poln vsega lepega in dobrega, spet drugič manj, enkrat je nekje malce bolj zgoraj, drugič malce bolj spodaj, pa spet v zlati sredini, enkrat bolj svetal, drugič manj, enkrat poln veselja, drugič poln žalosti, spet tretjič mešanica vsega. Se pa trudim, to pa ja, da zmagujejo tiste moje svetlejše plati. Kdo ve, morda pa bom enkrat res brez vseh težav in negativnih občutij? Najbrž ja …, nekje onkraj tega sveta.

The post A ti imaš tudi težave? first appeared on Andreja Tasič.

Če s čim resnično težko zdržim, je poleg nasilja v katerikoli obliki to še sovraštvo. Prav zaboli me in groza me prevzame. Tako mi je tudi po tem pogovoru s sosedom v želodcu obležala kepa, ki se je še dolgo časa nisem mogla znebiti. Vedno znova se ob takih trenutkih začnem spraševati, kaj je v tem svetu narobe, da smo ljudje sposobni takega sovraštva, celo želje po tem, da se drugemu zgodi nekaj hudega. Saj smo vendar vsi skupaj samo ljudje – ali pa pač ne? V svojem slepem besu postanemo zveri, ki se zaradi lakote začnejo trgati in žreti med seboj?

Verjamem, da je lahko sovražiti nekoga, ki nam je naredil res nekaj hudega, verjamem pa tudi, da je sovraštvo beg od bolečine zaradi njegovega dejanja. In je lažje sovražiti kot biti ranjen, lažje je misliti maščevalne misli kot se osredotočiti nase, a enkrat je tudi tu treba potegniti črto in se odločiti iti naprej, ker drugače nas, ne drugega, nas same, to sovraštvo razžira, dokler nas ne razžre in dokončno požre.

A če ti drugi ni naredil pravzaprav ničesar? Če samo je, tak kot pač je, zoprn, tečen, aroganten in še kaj, ga sovražiš? Še enkrat: Kako? Od kod? Koga pravzaprav sovražiš? Nekoga, ki ga v resnici sploh ne poznaš? In kako lahko do nekoga, ki ga sploh ne poznaš, čutiš tako močno čustvo? Ker govori neumnosti? Prav, ampak saj se lahko obrneš in greš proč, kajne? Ker misli, da ve vse? Prav, naj misli, da vse ve, in? Lahko se obrneš in odideš.

Pa če pogledamo z druge plati – pri drugem naj bi te jezilo točno tisto, česar ne preneseš pri sebi. Je morda pri sovraštvu ravno tako? Sovražiš delčke sebe, ki jih prepoznaš pri drugem, in ker je seveda lažje sovražiti drugega kot sebe, to preslikaš nanj? Ali pa morda sovražiš to, da pa je morda nekdo drug na svojem področju boljši, uspešnejši od tebe, da ima nekaj, česar ti nimaš, in veš, da boš do tega sam težko prišel? In je lažje sovražiti drugega, kot se obrniti vase in si priznati, da pa morda tega področja res ne obvladaš toliko, kot si želiš, da bi? Ampak, hej, morda si pa ti na katerem področju boljši, kajne? Si zaradi tega ti zaslužiš sovraštvo drugega? Tukaj se pa ustavimo, kajne? Ker MI si pa že ne zaslužimo sovraštva, a ne? Res je, tako kot si ga ne nihče drug, ne, niti tisti, na katerega prav zdaj kažeš s prstom.

Sovraštvo se vedno obrne proti nam in maščevanje se vedno obrne proti nam, ker tako pač je, kajne? Dobro z dobrim in slabo s slabim.

Ko se torej naslednjič zalotimo, da si v mislih govorimo, kako nekoga pa prav zares sovražimo, poskusimo analizirati in razumeti, zakaj. Verjamem, da bomo slej ko prej prišli do samih sebe. Ker pri nas samih se vse začne in konča. Kaj bomo izbrali, je pa, kot vedno in vselej in znova in znova, odvisno od nas samih.

The post »Prav privoščim mu, da trpi!« first appeared on Andreja Tasič.