Bodi ti sprememba …

Ljudje smo polni lepih misli, polni nasvetov drugim, polni idej, kaj naj bi drugi naredil, zato da bi izboljšal svoje življenje, in takrat znamo izrekati čarobne in visokoleteče besede: »Si želiš spremembe? Bodi ti sprememba. Si želiš, da te bodo drugi imeli radi, te spoštovali in te cenili? Ja, najprej moraš sam začeti imeti rad samega sebe, se spoštovati in ceniti. Si želiš boljše službe? Ja, daj odpoved v tej, a ne, najlažje je pa čepeti v eni coni udobja. Ko boš šel iz nje, boš videl, da bo takoj bolje. Samo miselnost moraš naravnati tako in se ti bodo začela na široko odpirati vsa vrata. Kaj sploh še delaš s tem partnerjem? Pojdi raje stran, če si tako nesrečna, saj si vendar zaslužiš kaj boljšega. Boš videla, ko boš šla stran, bo tako bolje, boš srečna in zagotovo boš našla nekoga drugega …« In še in še znamo leporečiti …, seveda, ko gre za druge. Z lahkoto jih potegnemo iz rokava, kot da smo svetovni guruji tega časa.

Ne vem, kje ste vi s tem, meni se zdijo včasih taki nasveti vsaj popolnoma zgrešeni, če ne že nevarni za tistega, ki so mu namenjeni. Verjamem, da je vsak, ki jih izreče, v svojih željah dobronameren, a vendarle prav vsak izmed nas, ki jih je kdaj izrekel, jih še izreka ali jih bo izrekel, pozablja, da govori iz svojih lastnih izkušenj, iz svojega videnja sveta, iz svojih občutkov, iz svojih čustev in svojega telesa. Lahko stopimo v čevlje drugega in smo empatični, vendar ali to pomeni, da dejansko vemo, kaj doživlja drugi, kakšne so njegove dejanske izkušnje? S katerimi težavami se dejansko spopada?

Ker kaj če jaz »svetujem« nekomu, ki je bil zlorabljen v svojem otroštvu ali pozneje, naj se začne imeti rad? Kaj mu s tem sporočam? Koliko soli natrosim na njegovo že tako krvavečo rano? Če pa človek sploh ve ne, kaj to pomeni! Če pa nikoli ni dobil občutka, da se lahko ima rad, če pa je bilo njegovo telo spet in spet zlorabljeno? Kaj mu dam s tem vedeti? Da je nekaj z njim narobe, če se ne zmore ceniti, imeti rad. Pa če bi mu namesto tega dali občutek, da bomo z njim, ko se v silni nemoči in žalosti in trpljenju prebuja njegovo telo? Pa če bi bili samo njegova rama, ko išče pot do samega sebe? Zagotovo nam bo bolj hvaležen za to, kot pa da mu govorimo, naj se začne imeti rad …

In enako menim glede nasvetov, naj nekdo odide iz partnerskega odnosa … Tudi če se še tako huduje in govori, kako mu gre partner, partnerica na živce, mi ne vemo, kaj se v tej zvezi v resnici dogaja, tudi če smo mi delili podobno izkušnjo, ne vemo in ne moremo vedeti … Lahko povemo svojo izkušnjo, drugi pa se bo sam odločil za tisto, kar se mu zdi najboljše zanj. In ja, če nam sledi in je potem popolnoma na tleh in nas krivi … Kaj bomo naredili? Si umili roke, češ saj je bila itak tvoja odločitev? Smo torej lahko samo tam, ko mu ali ji je hudo? Smo lahko samo tam, ko bo sam sprejel svojo odločitev?

In take in drugačne cone udobja … Ko boš stopil iz nje, se ti bo pa odprl svet. Ponovno – meni se je, kar pa še ne pomeni, da se bo tudi drugemu; morda je pa temu drugemu tam, kakorkoli že je, čisto v redu. Kajti, roko na srce, vsi radi živimo v znanem, na toplem in domačem, četudi vemo, da točno to za nas ni v redu. Pa čakamo, dokler ne pride do nečesa, ko rečemo, dovolj je! In ta »dovolj je« je zame drugačen kot zate ali za nekoga drugega. Lahko to spoštujemo?

Zanalašč sem pustila Gandijeve besede: »Če želiš videti spremembo v svetu, bodi ti ta sprememba,« za na konec. Ali se, ko izrečemo te in podobne besede drugemu, vprašamo, ali smo mi že naredili kaj takega, da smo »sprememba«? In če nismo, kako lahko to svetujemo drugemu ali to zahtevamo od njega?

Zato: bodimo resnično sami zase najprej ta sprememba, če se bodo drugi odločili in nam sledili v tem, je pa popolnoma njihova odločitev. Drži?