Zadnjič sem po televiziji mimogrede ujela besede iz naslova, češ da je jeza greh. In…

Smo svobodni ali ujetniki?
Danes začenjam z vprašanjem: kaj za vas pomeni svoboda? Živeti svobodno življenje? Pa ne mislim svobodno v pomenu, da živimo svobodno življenje v svobodni državi, čeprav je to še kako pomembno, ampak mislim na občutek svobode v sebi. Kdaj jo občutite? Kdaj si jo privoščite? In še pomembnejše vprašanje: si jo dovolite občutiti ali podležete temu, da to se pa v današnjem času ne sme?
Pred dnevi mi je ena gospa razlagala o zanimivem fenomenu, ki ga opaža okoli sebe: da naleti na začudene poglede, če se pohvali, da ji gre dobro, da neznansko uživa v svojem delu in si brez slabe vesti vzame tudi čas zase in svoja otroka. »Veš, se mi zdi, da bi bila bolj občudovanja vredna, če bi razlagala, da sem tako zelo ujeta v delo, ki me ne veseli, da se ven ne vidim, da sem tako utrujena, da komaj stojim pokonci, in da komaj dohajam čas, ki me nenehno preganja.« Dale so mi misliti, te njene besede. Kaj je torej danes vrednota? Da razlagamo, kako zelo hitimo in delamo ves čas? Da si ne upamo priznati, da nam je lepo, da v življenju uživamo? Da smo zadovoljni? Srečni? Da smo v bistvu – ujetniki? In če se osvobodimo vsega tega, smo kaj? Čudni? Nenavadni? Je z nami nekaj narobe?
Torej: kje smo danes? Ujetniki ali svobodni ljudje? Koliko smo ujetniki sodobne miselnosti nenehnega hitenja, nenehnega vrvenja misli, nenehnega nalaganja, nenehnega dirkanja sem in tja? Koliko smo ujetniki svoje slabe vesti, ko si kdaj vzamemo čas zase? Ker čas je vendar zlato, skopo nam je odmerjen in zato ne smemo razmetavati z njim, ker – in to smo lepo generacijsko pobasali – delo, delo in še enkrat delo je tisto, kar odlikuje človeka, kaj družina, kaj prosti čas, kaj čas zase in za svojo dušo, delo! Delo vendar krepi človeka! Se strinjam, pa vendar – je to vse? Je to res vse, za kar živimo?
In kje smo v vsem tem delu in hitenju mi? Koliko lahko v vsem tem hitenju poskrbimo zase? Koliko nas preganjajo misli, da ne smemo, ker – kaj bodo pa drugi rekli? Da ne smemo, ker – kaj si bodo pa drugi mislili? Da ne smemo, ker, najpomembnejše, kaj bodo pa rekli glasovi, vsajeni v nas? Da to se pa ne sme, to se pa ne spodobi, to pa ni prav, to pa … Glasovi, ki nas preganjajo iz minute v minuto, ki nas tako ženejo, da imamo slabo vest, ko upočasnimo, da imamo slabo vest, ko zbolimo, in nas silijo v pogon, dokler nam telo ne odreče poslušnosti? Jaz si pa res nimam časa vzeti časa zase! Jaz si pa res ne morem privoščiti bolniške, ko zbolim! Brez mene delo ne bo šlo naprej, a si nora, kaj pa misliš, brez mene ne znajo narediti ničesar, ne v službi ne doma … Resno? Čisto zares?
Žalostna resnica je, da enkrat se ustavimo. Ko toliko zbolimo, da res ne moremo naprej, ko se zgodi kaka stvar, ki nas trdno prizemlji, če ne prej, pa nas ustavi tista, ki nas na koncu čaka vse, smrt. In kaj bomo rekli, ko ji bomo zrli v oči? Oprosti, draga moja, jaz pa še ne grem s tabo, veš, v svojem silnem hitenju sem pozabil – živeti?
Tukaj in zdaj živimo, tukaj in zdaj smo; izbira, ali bomo sužnji svojih glasov in glasov drugih, svojega tempa in tempa drugih, svojega razmišljanja in razmišljanja drugih, ali se bomo vsega tega uspeli osvoboditi, pa je, kolikor že to težko slišimo – izključno naša. In odgovornost prav tako. Ne naših staršev, naših partnerjev, otrok, prijateljev, šefov ali sosedov. Izključno naša. Od tega, kako živimo, so odvisne tudi zadnje misli in besede, ki jih bomo imeli, ko bomo odhajali od tu.
This Post Has 0 Comments