Kaj pa telo?

V današnjem času vedno bolj prihaja v ospredje skrb za zdravo telo, razne diete na vsakem koraku, tak in drugačen način telesne vadbe, take in drugačne napravice, ki obljubljajo čudežno izgubo odvečnih centimetrov in maščob v nekaj dneh … Vse v znamenju zdravja in zdravega načina življenja, da ima človek kar slabo vest, če poje nekaj, kar mu prija, če poje čokolado, če ni ravno v trendu tega in onega, kar je ravno popularno ta dan, teden ali mesec.

Pa se sprašujem, ali se v kupu teh ponudb in obsedeni s skrbjo za zdravje in zdravo telo sploh v resnici zavedamo, kako zelo pomembno je naše telo? O tem, kako nujno je, da ga znamo začutiti, da slišimo, kaj nam pripoveduje, da zaznamo, kaj čutimo? Ali kdaj razmišljate o tem, da so v telesu shranjeni vsi spomini na to, kako so ravnali z nami v najzgodnejšem otroštvu in kako smo z njim ravnali mi v poznejših letih svojega obstoja? Ali gre zgolj in samo za to, da smo »in«, v skladu s tem, kar nam dnevno ponujajo na meniju zdravega življenja?

Kajti telo dejansko pomni čisto vse, vsak udarec in vsak objem, vsako zlorabo in zanemarjenost in vsako nežnost in crkljanje in lepo ravnanje z njim, vsako žaljivko na njegov račun in vsako pohvalo. Telesa pač ne moremo ogoljufati z ničimer. Naj se še tako trudimo biti navzven všečni, če ne zaznamo tistega, kar nam v resnici govori, smo ves čas v praznem teku lovljenja nekega nedosegljivega ideala, kajti karkoli naredimo, kakorkoli izgledamo, nikoli ni dovolj dobro, lepo, vitko, ker nam telo od znotraj sporoča, da je ranjeno, da je nezaceljeno, da je lačno – ljubezni.

Dostikrat rečem, da moramo pobožati tiste delčke svoje notranjosti, ki jih najmanj maramo, s katerimi se nikakor ne zmoremo soočiti, ker preveč bolijo, ker nas jih je preveč sram, ker bi jih najraje pozabili, ker bi najraje zanikali, da sploh obstajajo, a ravno to, kar želimo najbolj zanikati, se odraža (tudi) skozi naše telo. Če smo se naučili biti trdi do sebe, se to odraža skozi naše telo, če smo se naučili, da je telo nekaj sramotnega, grdega, se to odraža skozi naše telo, če smo bili zlorabljeni, svoje telo zlorabljamo naprej – ali pa pustimo, da ga zlorablja nekdo drug, če smo bili tepeni, tako ali drugače še naprej tepemo svoje telo …

Kako bi bilo obrniti zgodbo? Kako bi bilo pobožati svoje telo? Kako bi ga bilo nehati mučiti in mu nakloniti nežnost? Kako bi bilo povezati notranjost in zunanjost? Kako bi bilo hkrati začeti božati svojo ranjeno notranjost in zunanjost?

Kajti šele takrat, ko prepoznamo, kaj nam telo govori, katera čustva čuti, katero lakoto izraža, ga bomo lahko nahranili, mu dali točno tisto, kar potrebuje. In takrat, šele takrat bodo koristne tudi diete, v katere smo se podali, bo koristna tudi vadba, ki smo jo izbrali. Izbirali bomo namreč s tem, kar prihaja iz naše notranjosti, ne pa s tistim, kar nam govorijo drugi, da bi bilo za nas idealno.

Naše telo je svetišče, ne kanta za smeti. Kako bomo ravnali z njim – ali bomo sejali semena, ki bodo vzklila v čudovitih barvah, ali ga še naprej mučili in mu ne prisluhnili –, je pa, kot vedno, v naših rokah.