Iz odnosa v odnos? To pa res ni nič takega …

Vedno znova sem prevzeta nad spoznanjem, kako zelo so odnosi nekaj najbolj zapletenega v našem življenju, pa bi v bistvu lahko bili in celo morali biti nekaj najbolj preprostega. Saj se vendar rodimo iz odnosa in v odnos, vedno znova živimo v njih, vedno znova vzpostavljamo nove in nove in brez njih ne moremo živeti, zakaj nam torej povzročajo toliko težav? Kaj je tisto, kar nam onemogoča biti zavezani enemu odnosu? Kaj je tisto, kar nas žene, da želimo iz enega odnosa uiti, ker si predstavljamo, da je drugje, z drugim ali drugo, zagotovo lepše in bolje in bolj romantično in bolj ljubeče in bolj … vse, česar se spomnimo.

Brez skrbi, nisem zagovornica tega, da je pač treba malo potrpeti, če tvoj partner malo preveč globoko pogleda v kozarec ali mu ta pomeni že več kot ti; če te udari; če je do tebe verbalno ali čustveno nasilen, nikakor ne, sem pa zagovornica tega, da če se nekomu nekega lepega dne zazdi, da ima vsega dovolj in bi najraje odšel iz odnosa, da se parterja najprej poglobita vase in v svoj odnos, zato da vidita, od koga sploh odhajata in kaj je resnični razlog razhoda.

Dostikrat slišim, da si on ali ona ne predstavlja več živeti v trenutnem partnerstvu, ker on dela to in ono, ker je ona taka in taka, ker on spet ni naredil nečesa, ker je ona spet prezrla njegovo željo …, in da zdaj pa točno ve, česa si želi, in ko bo prišel nov partner, bo popolno nasprotje zdajšnjega. Pa bo res?

Ljudje smo navajeni tega, da če ena stvar ne deluje več, kot smo si zamislili, kupimo novo, ki bo brezhibno delovala. In enako si predstavljamo, da bo funkcioniral nov odnos, pri čemer pa pozabljamo, da govorimo o živih bitjih, ne pa o novem avtomobilu, ki bo seveda na začetku brezhibno deloval – enako kot na začetku deluje vsak odnos, v katerega vstopamo, saj nam meglica zaljubljenosti brani videti resnično sliko, in pozabljamo na to, da moramo za avto skrbeti, da bo še naprej deloval, tako kot si želimo, in da je treba skrbeti tudi za odnos, da bi vsaj približno zadostil našim željam. Ampak, paradoks vseh paradoksov, za avto skrbimo, svoja bivališča očistimo, rožice zalivamo, vrt plevemo, da se znebimo plevela, za odnose pa pričakujemo, da se bodo pleli, čistili in zalivali kar sami?! In ko ne delujejo več, odidemo iz njih in poiščemo novega, kjer pa se kaj kmalu znajdemo v skorajda enaki situaciji, kot je bila v prejšnjem.

Absolutno se ima vsakdo pravico odločiti, da bo odšel iz nezadovoljujočega odnosa, a medvedjo uslugo si bo naredil s tem, da bo takoj skočil v novega, kajti, kot sem že napisala, kaj kmalu bo ugotovil, da so samo odtenki različni, občutja, ki se v njem prebujajo, pa bodo skoraj popolnoma enaka, kot so bila v prejšnjem.

In kje je rešitev?

Če že odidemo iz odnosa, začnimo potem delati na sebi. Kdo sem jaz? Kaj se je z mano zgodilo v prejšnjem odnosu? Česa si želim od naslednjega partnerja in česa absolutno ne mislim več požreti? Kaj je tisto, kar me privlači pri nasprotnem spolu? Na kaj me občutja ob drugem spominjajo? Kaj se je prebujalo v meni v prejšnjem partnerstvu in zakaj? Kje vse skupaj korenini? Kako to, da sem padla v odnos, kjer nisem bila spoštovana, pa čeprav sem si tega želela najbolj na svetu? Kdo je že bil tako nespoštljiv do mene? Od kod mi je vse to tako zelo domače? Od kod toliko želje po odnosu, da se je dalo zdržati z vsemi občutji nevrednosti, necenjenosti, neljubljenosti? Od kod potreba po tem, da sem za vsako ceno v odnosu? Od kod potreba po odnosu, tako velika, da sem včeraj odšla iz enega in sem danes že v drugem? Ne znam biti sam, sama? In če ne znam, je bolje, da si najdem parterja, kakršnegakoli, samo da je, samo da ne ostanem sam, sama, pa četudi me ne zadovoljuje? Niti mojih osnovnih potreb in želja? In ponovno: kje sem se tega naučila? Zakaj mi je vse to tako domače? Od kod prihajajo vsi ti vzorci?

Verjamem, da so ta vprašanja težka, odgovori pa še bolj, če se res poglobimo vase, a brez tega lahko resnično skačemo iz odnosa v odnos in se prepričujemo, da to pa res ni nič takega. Pa res ni?