skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Boj s popolnostjo

Tele deževne nedelje so res nekaj posebnega, kajne? Prav posebno ljubke so v svojem dremotnem razpoloženju. Ko se ti zdi, da si pospravljen v enem prijetnem kokonu, v zavetju, ko nihče ne pričakuje od tebe prav ničesar. Samo si. Sam s sabo ali s svojimi ljubljenimi. Skušaš ukrasti kak trenutek zase, za dremež, za razmislek in morda premislek, kdo si, kje si, kam greš … Ali preprosto brez spraševanja uživaš v trenutkih blaženega miru, ko ni hitenja in norije in iskanja samega sebe v nenehni naglici …

Kako se počutite takrat? Ste se sploh zmožni tako odklopiti in se predati brezdelju? Si vzeti dragocene trenutke zase, pa četudi takrat ne počnete ničesar drugega kot samo strmite v strop? Ali pa gledate igro senc na steni. Ali berete kako pregrešno ljubezensko knjigo, detektivko ali znanstveno fantastiko. In ne nečesa poglobljenega, duhovnega in težko razumljivega, ker se tako pač spodobi.

Kako zelo težko je ujeti take trenutke v tem svetu, ki od nas zahteva nenehno drvenje sem in tja! Ki zahteva nenehno delo, ki zahteva, da vedno nekaj počnemo in bog ne daj, da priznamo, da smo celo popoldne ležali na postelji in buljili v televizijo samo zato, ker je bilo prijetno tako zapraviti čas. V svetu, ki od nas nenehno zahteva popolnost. Perfekcionizem. Kontrolo. Toliko zahtevajo od nas, da pravzaprav sploh ne upamo priznati, da nečesa ne zmoremo, ne znamo, ne vemo … Ker če to priznamo, nismo popolni. Nismo v skladu s pričakovanji drugih, v skladu s tem, kar nam določajo, po čemer nas merijo in cenijo.

Kdo pa so ti »oni«? Kdo nam določa to popolnost? Družba ali mi sami? Kdo nam daje občutek nepopolnosti? Koliko tega pravzaprav izvira iz nas? Koliko tega smo nekje od otroštva naprej čutili in od takrat naprej samo nalagali in nalagali dodatne plasti nevrednosti, ne »dovolj dobrosti«, neljubljenosti, če nismo točno taki, kot bi morali biti?

Kdo prvi zašepeta kritiko? Čigav je tisti prvi glas, ki nam govori, da nismo dovolj dobri? Da smo nepopolni? Da kot taki ne bomo dosegli ničesar? Če se čisto iskreno poglobimo vase, ugotovimo, da je to naš glas, da je naš notranji kritik tisti, ki najbolj kritizira, najbolj obsoja, najbolj daje v nič. Ta notranji kritik pa je tisti naš neslišani notranji otrok, ki ni dobil občutka sprejetosti, brezpogojne ljubezni, ki ni dobil vrednosti, ker je tak, kot je. In potem temu otroku in vsem drugim okoli sebe dokazujemo, da smo vredni, da smo ljubljeni, da smo vse, kar se pričakuje od nas, a hkrati nismo – nič. Ker ne sledimo sebi, svojim občutkom, svojim željam in potrebam, ampak tistim, ki so nam jih vcepili drugi. In drvimo skozi ta svet, ne da bi vedeli, kdo pravzaprav sploh smo.

Ko bomo pomirili otroka v nas, ko se mu bomo dovolili osvoboditi okov in meril drugih, ko ga bomo začutili in ga vzljubili točno takega, kot je, takrat si bomo dovolili gledati, videti, sprejeti in vzljubiti sebe drugačne. Tudi če nismo taki, kot bi po pravilih drugih morali biti, smo vseeno ali pa ravno zato vredni vsega lepega v življenju.

Naj nedeljski večer mine v tej misli lastne vrednosti.

Ocenite to stran

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top