skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Živeti živo življenje

Nedelje so pri meni dostikrat dan za razmišljanje. No, priznam, redko mine dan, da ne bi razmišljala ali se spraševala o vprašanjih, ki mi jih življenje postavlja na pot. In to od nekdaj, se mi zdi. Moja dobra prijateljica iz otroštva se je vedno nasmejala (pa najbrž v mislih močno zavijala z očmi, tudi če tega ni in morda ne bo priznala), ko je slišala moj stavek: »Ej, a veš, kaj sem gruntala?« Ajajaj, si je bržda mislila, kaj spet?! Pa je vendar vedno z nasmeškom rekla: »No, povej, kaj si spet zgruntala.« Pa poglejmo.

Zjutraj sem šla s svojo pesjanko na sprehod. Ubožica je, zadnje leto ji ni bilo naklonjeno, zadnji mesec pa se bori z res velikimi težavami. In greva po klančini in zajoka in obstane in me pogleda s tistimi svojimi nežnimi očmi, češ, pomagaj mi. Jo pobožam, greva naprej. Se po parih korakih spet ustavi in spet zajoka. In stojiva sredi potke in jo masiram in ji prigovarjam in obljubljam, da bo kmalu, res kmalu vse bolje. Hkrati pa na vso moč preklinjam v sebi, pa dobro no, življenje, a lahko nehaš! A lahko začneš božati namesto tepsti. A si lahko prijazno že enkrat! A ni bilo zadnje leto, ki ga je naša družina doživljala in preživljala in preživela, dovolj?! A ti je res treba nalagati še več in več in več? Dovolj je!

Potem pa tihi glasek v meni preglasi tega hrupnega. Pa saj vse ni tako slabo! A nisi ravno včeraj rekla, da je pa življenje tudi lepo? Ja, sem, ampak …

In tale ampak je tisti, ki mi, nam brani videti tudi lepoto življenja. Ker vendar je v bolečini tudi lepota, pa v temi svetloba, pa v dežju sonce. Ker nas vse to prisili, da se zazremo vase. Smrt za tistega, ki umre, lahko pomeni odrešenje, za nas, živeče, je nepopisno trpljenje, a ravno to trpljenje nam omogoča, da se, če si dovolimo, povežemo. Bolečina, tista psihična, ki trga narazen telo, omogoči soočenje s sabo, kdo sem, kaj vidim v njej, kaj najdem ob njej v sebi. Ko smo v najhujši temi, nas lahko pogled na drugega, ki žari, razbesni, lahko si pa rečemo, lej, njemu je pa uspelo. Če je njemu, zakaj ne bi tudi meni?

Če znamo gledati s srcem, če znamo gledati s čustvi, če znamo gledati sami s sabo, pristni, taki kot smo, se zavemo, da smo samo ljudje, ki živimo življenje, samo ljudje, popolni v svoji nepopolnosti, ljudje, ki nas življenje po eni strani biča in tepe, po drugi strani pa nas nepopisno nežno boža. In zakaj ne bi uživali v tistih lepih trenutkih, ne da bi se bali, joj, kako bo priletela kazen za to? Saj življenje vendar ni namenjeno temu. Namenjeno je vsemu, kar živimo: radosti in bolečini, svetlobi in temi, preklinjanju in nasmeškom, solzam in smehu. Ni samo svetloba niti samo tema. Ne samo belo niti samo črno. Pisano. Temu pravim živeti živo življenje, pa četudi, priznam, prav nad tem danes preklinjam že ves dan.

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top