Kam le čas beži

Zadnjič sem se zgražala in pridušala, kako zelo hitro mineva čas. Ne vem, kako ste z njim vi, meni polzi skozi prste kot puščavski pesek. Mimogrede – eden izmed najlepših občutkov, ki sem jih kdaj doživela, je bila hoja po sipinah in vroč puščavski pesek pod nogami. Ampak to pustimo za kdaj drugič. Danes bom govorila o času.

Ko sem bila majhna in ne več tako majhna, sem vedno začudeno poslušala svoje vrstnike, ki so si najprej samo želeli dopolniti osemnajst let, ker potem se bo zanje svet čarobno spremenil. Potem da bodo končali študij in se končno osamosvojili (no, to že ni bilo več tako lahko), pa kako bodo ob določeni starosti naredili to in ono. Jaz, prisežem, nikoli nisem razmišljala tako. Zakaj, ne vem, pa bi bilo morda dobro vedeti, ker potem se mi najbrž ne bi zgodilo, kot se mi je lansko leto, ko me je prijateljica poklicala in čestitala za rojstni dan. In sem debelo gledala, od kod kar naenkrat še eno leto zraven. Kako 44, če pa jaz vem, da jih imam 43! Pa sem šla po dobri stari navadi štet na prste in, hja, žal ugotovila, da ima prav ona, ne pa jaz. Da ti uide eno leto, moraš pa že biti … Saj niti ne vem, kako bi se oklicala.

Skratka, čas nekako ni bila stvar, s katero bi se obremenjevala, niti leta, v katerih sem. Se mi zdi življenje prekratko za obremenjevanje s tem, sploh ker ko se srečam s prijateljicami iz otroških ali najstniških let, se mi zdi, da smo še vedno enako prismuknjene in polne življenja, kot smo bile takrat. Samo kaka guba več je. Pa kak siv las. Ampak nič, za kar ne bi sodobna ženska mogla poskrbeti, če si tega želi. Jaz si ne kaj preveč. Gube so moje in bog ne daj, da mi jih kdo retušira. Lasje pa … Hm, malo nečimrnosti je pa dovoljeno tudi meni, a ne?

Ampak čas pa mineva, pa naj si priznam ali ne, pa naj mi je všeč ali ne. In kolikor se prej nisem obremenjevala z njim, se obremenjujem zdaj. Pa ne z leti, pač pa s tem, da se mi dozdeva, da se je začel z leti vrteti hitreje. Ko vstajam vedno bolj zgodaj, pa se mi zdi dan še vedno prekratek. Ko se kar ne da vsega stlačiti vanj, sploh ker nisem več tako naravnana na kontrolo, kontrolfrikovstvo, da ne bom olepševala in okolišila, in se kdaj preprosto prepustim, česar včasih nisem bila sposobna. Pa se sprašujem, ali je morda krivo to? Bi morala spet postati totalno disciplinirana, imeti vse pod nadzorom? Bi tako tudi bolj nadzirala čas?

In – si tega res sploh želim? Ali je bolje tako, kot je, pa na račun tega kak članek manj prebran, kak članek manj napisan, pa konec študija nekoliko bolj odmaknjen? Pa je zato malo več druženja s prijatelji? Pa zato kak telefonski čvek več? Brez gledanja na uro in norenja in lovljenja same sebe za rep? Mi je to všeč? Lahko živim s tem? Moram imeti zato pred drugimi slabo vest? Jo imam pred sabo? Ker red in disciplina in pomanjkanje časa sta pa vendar v današnjem času sveti vrlini, ko te vendar kar čudno pogledajo, ko nehaš drveti, ko upočasniš? Lahko tako shajam sama s sabo?

Veste, kaj vam povem? Lahko. In ja, bom morala še kdaj opraviti s slabo vestjo – pred sabo, ne pred drugimi, ampak raje to, kot da se bom na stara leta spraševala, kam čas beži, ali na smrtni postelji spraševala, ali je to res to. Je res to vse, kar sem doživela in preživela? Takrat vem, da bo edina stvar, ki jo bom morda obžalovala, ta, da bom zagotovo našla še kako stvar, ki bi jo bilo treba predelati, razdelati in sprejeti. Ampak za to pa bo po mojem čas tudi tam čez. Za življenje, doživeto in preživeto v pristnosti vsega, kar nam prinaša, pa je čas tukaj in zdaj. Izkoristimo ga.