Življenje, ah, to življenje

Danes zjutraj sem se zbudila vsa sitna. Ugašala sem presneto budilko vsakih deset minut in bežala z glavo pod blazino pred mislimi, ki so mi govorile, kaj vse moram nujno danes narediti, ker sem včeraj (namerno) pozabila postoriti nekatere stvari. Pesjanka me je čakala za jutranji sprehod, a me tudi to ni premaknilo v sveti jezi nad krutostjo življenja, ki venomer nekaj zahteva od mene. Hvala bogu sem prerasla tiste marnje, kako je drugim lepo, kako imajo drugi lepše življenje kot jaz, kako jim ni treba ničesar narediti, pa se jim cedita med in mleko, in se ne zataknem več vanje, a vsake toliko časa prav cepetam nad neizbežnostjo stvari, ki jih moram opraviti, pa nad življenjem, ker je tako, kot je, in se počutim kot majhna deklica v peskovniku, ki nekaj trmari, grdo gleda in noče posoditi svojih igračk. Če ne še kaj hujšega …

Pa se potem končno zvlečem na jutranji zrak, tam pa … Prvi vdih zraka, prvi pogled na prebujajoče se jutro, na sonce, ki se trudi premagati oblake, in v trenutku je na mojem obrazu širok nasmeh!

In se začnem po svoji dobro stari navadi pogovarjati sama s sabo. Lahko življenje primerjam z odnosom, ki ga imam do drugih – ljudi in stvari? Če sem prijazna z ljudmi, so oni prijazni z mano. Okej, zanemarimo tiste, ki se na prijaznost odzovejo z zlovoljnostjo, ker sem (naivno ali pa tudi ne) vedno prepričana, da se za njihovo slabo voljo skriva kaka težava, ki je še ne znajo razrešiti. In sem še naprej prijazna. In še naprej zaupam. In sem prijazna do živali – pa včasih ne dobim odziva, ki si ga želim. Pa si rečem, okej, vsem pač nisem všeč. Saj meni tudi niso vsi. Pa grem čez to.

Ali to pomeni tudi to, da če sem prijazna z življenjem, mi bo prijaznost vračalo? Če ga imam rada tudi v najbolj težkih trenutkih? Tudi ko bi najraje vse skupaj poslala v tri krasne in se nekam skrila? Če mu v neskončni žalosti zaupam, da se bo vse uredilo tako, kot je zame prav? Je to to? Je to to, da vseeno zaupam, da tudi če se mi zdi, da gre trenutno vse narobe in se počutim pozabljeno od vseh, še od boga, da je to pač kot pri ljudeh – trenutno stanje, ki bo minilo? Je laže, če si rečem, da tudi življenje ne more biti vedno dobre volje in me obsipati samo z lepimi stvarmi? Je to to, da si rečem, da tudi če je enkrat zlovoljno, bo drugič boljše volje? In mi bo naklonilo nasmeh in ljubezen?

Je to tako kot z odnosi? Ko tudi ni vedno vse rožnato? Ko verjamem in zaupam, da me ima drugi rad, tudi če je jezen name? Me ima življenje rado, tudi ko je jezno name? Tudi ko sem jaz jezna nanj? In še pomembnejše vprašanje: imam jaz življenje rada, tudi ko mi pokaže svojo temno plat?  

Nebroj vprašanj, na katera, verjamem, imamo vsi drugačne odgovore.

Pa vendar sem v svojem filozofiranju prišla do odgovora, da ja, točno tako je. Če imam življenje rada, če mu zaupam, se mu odprem, bo vračalo z enako mero. Kot ljudje. In lahko pospravim svojo sitnobo in začnem deliti svoje igračke v peskovniku, kajti življenje, ah, življenje, tudi če se še tako sprašujem kdaj po smislu, te imam vendarle – rada.