Ko brez miru okrog divjam …

Poznate tisto stanje, ko vam srce domnevno brez razloga divje razbija, ko je telo nemirno, ko se misli vrtinčijo sem in tja, tako hitro, da jim ne morete slediti, da se besede prehitevajo, da vas nihče ne razume razen vas samih, pa še vi na koncu pozabite, kaj ste pravzaprav želeli povedati? Ko norite brezglavo okoli in samo čakate, da pride nekdo ali nekaj, da vas umiri? Pa je to resnična rešitev?

Včasih pomaga, za trenutek, včasih pa pač ne, ker je nemir v nas. Dostikrat se žalostno nasmehnem, ko slišim: on ali ona me ne zna umiriti, očitek: ob tebi nisem mirna, miren. Koliko hrepenenja po pomiritvi se skriva v teh besedah, pomiritvi, umirjenosti, ki je nekoč nismo dobili od svojih staršev, pa bi jo morali, in zdaj iščemo od zunaj, ne znotraj sebe, tistega, ki bo prišel in nas odrešil muk in trpljenja nemirnega duha, ki se izraža skozi telo.

In potem nas ta nemir sili v pomirjanje z adrenalinom (če bomo s športom »ubili« svoje telo, bo mirna tudi duša), pa v pomirjanje z alkoholom (če bom nekaj spil, se bom pomiril; pa kaj ko mir in olajšanje trajata le kratek čas, nato pa spet vse plane ven v neslutenih razsežnostih), pa v skakanje iz odnosa v odnos (ja, na začetku je drugače, je oh in sploh, a čez čas ugotovimo, da je nemir še večji, hlepenje po pomirjenosti pa že skoraj neznosno), pa čepimo za računalnikom ali pred televizijo (seveda je laže spremljati tuje zgode in nezgode, kot biti sam s sabo, a tudi ta pravljica se enkrat konča), pa … beg v tako ali drugačno realnost. In trpimo v začaranem krogu nenehnega bega, nenehnih iskanj, nenehnega hlepenja po nečem, kar nam bo dalo tisto, po čemer najbolj hrepenimo – po miru v sebi.

In kako ga najti, me marsikdo vpraša. Z begom zagotovo ne, z zatekanjem v čarobno moč drugega tudi ne, z zatekanje v alkoholni ali drugačen opoj tudi ne. Samo tako, da ostaneš s sabo, da v takih trenutkih ne prekineš stika s sabo, da prisluhneš sebi in se prevprašuješ, kaj je tisto, kar me brezglavo žene v nemirno iskanje. Kaj čuti moje telo? Kje se je začel prebujati nemir? Ob kom? Ob čem? Me je strah? Se veselim? Sem jezen? Me je sram? In nato z vsem, kar čutiš, zdržati.

Sliši se lahko, celo lahkotno, a ni tako. Težko je zdržati z vsem, kar se takrat prebudi v nas, težko je zdržati z vsemi mislimi, hrepenenji, željami, strahovi, paniko, težko je zdržati, ko se začneš prepoznavati, spoznavati, težko je zdržati z iskrenostjo do sebe, ki je nujna, in zato toliko laže bežati. A žal – dokler bežimo pred sabo, pred svojo dušo, ne bomo prišli do cilja, ki si ga želimo, ne bomo našli miru, po katerem hrepenimo.

In zato bom na Prešernovo vrstico iz pesmi Kam: ko brez miru okrog divjam, prijatlji vprašajo me, kam, odgovorila: k sebi, vedno in znova in spet in spet samo k sebi.