Lastna hvala, cena mala!

Vsakdo, ki me pozna, ve, da nisem preveč naklonjena našim pregovorom, sploh tistim, ki (preveč) poudarjajo skromnost in ponižnost. Na terapijah in na splošno v življenju (seveda tudi sama nisem izvzeta, pa le teče kri mojih prednikov po mojih žilah!) opažam, koliko škode je razmišljanje, ki je pripeljalo do njihovega nastanka, prineslo našemu življu. Ko nam zmanjka izgovorov, se zatečemo v pregovore, češ naši predniki so že vedeli. Pa so res? Ali so pač brez razmišljanja prenašali naprej dobro in slabo, tisto, kar so jim govorile generacije in generacije pred njimi?

Lastna hvala, cena mala ali lastna hvala se pod mizo valja je eden izmed takih, ki nas uči, da bodimo skromni, ponižni, da se nikar ne izpostavljajmo s svojimi uspehi, s svojim znanjem, lahko rečem kar sami s sabo, ker bo sledila kazen. Saj veste, naslednji: kdor visoko leta, nizko pade, nas hitro spusti na realna tla, ko nam grozi s šibo božjo!

In res – kako zelo znamo pohvaliti drugega, videti drugega in njegove uspehe, njegov trud, da bi opazili, kaj šele pohvalili samega sebe – tega pa bog ne daj! Ker če se pohvalim, bo pa kaj? Prišlo do razvrednotenja tega, kar sem naredil? Prišlo do postrani pogledov drugih, češ kaj se pa gre, da tako hvali samega sebe, bo že videl, ko bo pristal na trdih tleh? Česa se tako zelo bojimo, da ne zmoremo, uspemo pohvaliti samih sebe? Niti sebi, kaj šele drugim?

In še naslednje vprašanje: če se ne znamo pohvaliti, sploh lahko sprejmemo pohvalo drugega? Jo sploh dobimo? Kako pa, če pa skrijemo svoj uspeh za sramežljiv nasmešek, ki govori, tiho bodi, nikar me ne hvali, v zemljo se bom pogreznil?

Vsi si želimo slišati druge, da so ponosni na nas, a tega zagotovo ne bodo izrekli, če bodo od nas dobivali skomige z rameni, sključeno držo, zamah z roko, češ saj to pa res ni nič takega, če sem jaz to lahko naredil, lahko to uspe vsakomur! Pa je to res? Ali imate točno vi točno določene veščine, točno določeno znanje, točno določene izkušnje, točno določena občutja, točno določene spomine, točno določena čustva, ki so vas vsi pripeljali do trenutnega uspeha? In ali bi lahko nekdo drug šel po tej isti, vaši poti, če pa ima tudi on vse, kar sem zgoraj naštela, popolnoma drugačno kot vi?

Kako bi bilo torej začeti delati majhne korake proti temu, da bi bili ponosni nase? Da si priznamo, ej, tole mi je pa enkratno uspelo, bravo jaz! Ko bomo začeli sami sebi priznavati ponos nase, lastne uspehe, bodo, sem prepričana, to opazili tudi drugi in si dovolili izrekati pohvale na naš račun.

Ne govorim o tem, da zdaj pa začnimo hoditi po svetu kot pavi, oznanjajoč, da ni boljših od nas, ampak o tem, da rečemo, zdaj je pa dovolj (lažne) skromnosti, zdaj je pa dovolj tega, da hodim sam po sebi, preprosto je dovolj, in pospravimo misel, da se lastna hvala po tleh valja, nekam, od koder se ne bo več vrnila. Seveda tudi do tega ne more priti čez noč, je le četica prednikov poskrbelo za to, da se take misli pretakajo v naši krvi, pa vendar se da. Boste poskusili?