»Ljudje so vedno bolj pokvarjeni!«

»Med iskrenimi ljudmi so preproste vse reči kot jasen dan,« je pela Majda Sepe pred leti. Povsod slišimo, govorimo in se pridušamo, kako zelo neiskreni so ljudje, kako zelo so pokvarjeni, kako zelo je zlagan svet, v katerem živimo, kako je bilo včasih vse drugače, lepše in boljše, kako so ljudje bolj zaupali drugemu, bili bolj sproščeni v odnosih in še kaj. Kako nas facebook in drugi sodobni mediji zavajajo, ko vsi vsepovprek objavljajo same pozitivne in lepe slikice in dogodke, tako da si tudi sam prisiljen objavljati take zadeve, če nočeš štrleti iz množice drugih. In res – kje je potem tu iskrenost?

Lahko še tako zelo vpijemo, kakšen da je svet, kako hinavski in nepravičen je, a dokler, kot trdim za vsako stvar, ne pogledamo vase in v svojo iskrenost, je to Sizifovo delo. Vedno bom trdila, da moramo najprej začeti pri sebi, preden začnemo gledati okolico. Res je, krivice se dogajajo, so se in se bodo, ne glede na to, kako zelo pošteni in iskreni smo mi, pa vendar to ne pomeni, da če je drugi tak, sem lahko tak tudi jaz. Ali pač? Ali sem lahko jaz drugačen?

Koliko si upamo z vso iskrenostjo pogledati vase? Si priznati, da vse, kar nosimo v sebi, pač ni lepo? Da vse, kar smo kdaj storili, ni bilo lepo? Da smo tudi mi kdaj komu storili krivico, se nekomu zlagali, drugemu obrnili hrbet, ga osramotili? Da smo tudi mi z drugo osebo ravnali grdo? Kaj slišimo, ko poiščemo te stvari v sebi? Zagotovo je prva stvar zanikanje. Saj ni bilo tako zelo hudo, saj oni ni bil tako hudo prizadet … Kam greste potem? V jezo? Itak si je zaslužil, a ne, saj je tudi on meni naredil to in to, govoril grdo o meni, me imel za norca … In potem? Ah, brezzveze se s tem ukvarjati, itak je že mimo … Boli pa vseeno, ni res? Bolijo ti spomini na nepoštena dejanja, na krivice, ki smo jih, hote ali nehote, naredili … Tako zelo, da jih v svojem sramu raje potlačimo, pokrijemo in skrijemo pred sabo in si nadenemo masko poštenosti. Pred sabo, ne pred drugim. No, posledično pa tudi pred drugim.

Kje je torej v takih primerih poštenost?

Pa če bi spomine, ki ob prevpraševanjih in poglabljanjih vase privrejo na dan, začeli sprejemati brez zanikanja in brez jeze in zdržali s sramom, ker vendar – nihče ni popoln? In tudi nam ni treba biti. Lahko pa smo pristni in pošteni in sami sebi priznamo svoje napake, si jih odpustimo in gremo naprej. In poskušamo od tam naprej biti bolj pošteni s sabo in drugimi. Takrat in šele takrat, ko smo pošteni s sabo, se lahko začne naše poštenje z drugimi.

V nasprotnem pa se lahko še naprej pritožujemo in jokamo in stokamo, kakšen da je svet okoli nas, mi smo pa popolni. No, nismo. In svet in ljudje nismo nič kaj slabši, kot so bili naši predniki, jaz sem, nasprotno, prepričana, da živimo v večjem zavedanju samega sebe, le začeti moramo to zavedanje tudi izkoriščati. Najprej pri sebi, potem pa še pri drugih in – za druge. Bo šlo?