Ljubiti življenje? Kaj pa minljivost?

Bliža se dan spomina na mrtve. Ne vem, kaj vi čutite ob njem, meni prebuja grenko-sladke misli in spomine. In razmišljanje o življenju in smrti. O ljubezni. O gnevu. O žalosti. O zagrenjenosti. O jezi. In o upanju. O vsem, kar spremlja minljivost življenja.

Pred časom smo razpravljali o tem, ali je ljubezen v današnjem svetu precenjena ali ne. Precej sem razmišljala o tej temi in v bistvu nisem našla odgovora na vprašanje, zakaj bi nekdo tako razmišljal. Res je, da z ljubeznijo ne moremo plačati položnic, res je, da samo z ljubeznijo ne moremo preskrbeti svojih otrok, res je, da hodimo v službo zaradi denarja, ne pa ljubezni, in res je, da ljubezen, najsi se še tako tolažimo, ne more premagati vsega. Pa vendar! Če ni ljubezni, pa ne tiste visokoleteče, opevane v romantičnih filmih in knjigah, ampak tiste pristne, ki ti razjasni obraz, ko zagledaš prvi sončni žarek, ko srečaš neznanca in se mu nasmehneš, ko gledaš prve nežne popke, ki se prebujajo spomladi, ko opazuješ žarenje poletja in barvanje listov jeseni in ko se z ljubeznijo potopiš v zimski mrak, če ni te ljubezni, je življenje, tisto globoko, ko zmoreš začutiti čustva, ki te prevevajo, prazna lupina.

Ampak, se sprašujem, do kod vse pa smo sposobni iti v tej ljubezni? Obstajajo omejitve ali ne? Lahko imaš rad človeka, ki je nekoč delil tvoje življenje in nato odšel in za sabo pustil občutek nevrednosti, zavrženosti? Če ga ne moreš imeti rad, mu lahko vsaj zaželiš srečno življenje? Lahko brez grenkobe pomisliš na vsa občutja izdajstev in neuspeha in z ljubeznijo sprejmeš svojo bolečino ob tem?

Lahko greš toliko čez sebe, da, konec koncev, z ljubeznijo sprejmeš tudi – smrt? Če ljubiš vse, kar ti življenje ponuja, in če veš, da je smrt tudi del tega istega življenja, jo lahko sprejmeš z ljubeznijo, enako kot življenje? Lastno smrt?

Tu se nam pa najbrž vsem malo zatakne in začnemo globoko požirati slino.

Zadnjič mi je nekdo dejal, naj ne govorim o smrti, ker se je grozno boji, o minljivosti, ker hoče živeti tukaj in zdaj. Pa se vprašam: če se tako bojimo končnosti, res živimo tukaj in zdaj? Ali živimo v strahu pred tistim končnim, neizbežnim dejstvom, ki nas čaka prav vse? In če o tem ne govorimo, če pred tem bežimo, bežimo pred lastno senco in živimo v navideznem tukaj in zdaj, v nekem miselnem mehurčku večnosti, neminljivosti, nesmrtnosti? In si mislimo, za kaj vse še imamo čas v svojem življenju. Pa če ga nimamo?

Vse je minljivo, vsi smo minljivi. Življenje in ljubljeni so nam dani na posodo, ne za stalno, ne za večno. Nekako normalno se mi zdi, da nas je strah pogledati onkraj, ker pač ne vemo, kaj ta onkraj sploh je in ali sploh je, kam gremo, če sploh gremo … A če se ne zavedamo, da večnost ni sedanjost, ampak da večnost pripada nekemu drugemu, nam nedoumljivemu času in prostoru, po mojem ne živimo življenja v vsej njegovi polnosti. Ker brez konca ni začetka in brez začetka ni konca. In prvi dan življenja je hkrati en dan bližje koncu.

Ne, ne verjamem, da kdo lahko sprejme smrt z ljubeznijo, verjamem pa, da jo dostikrat, ko ni več upanja, ko je trpljenje preveliko, sprejmemo s hvaležnostjo in odrešenjem.

Verjamem pa tudi, da se lahko z zavedanjem minljivosti z večjo hvaležnostjo, večjim upanjem in vero in ljubeznijo posvetimo življenju tukaj in zdaj, vedoč, da morda jutri sploh ne pride. In kako lepše slaviti življenje kot v zavedanju minljivosti uživati sleherni trenutek?