skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Najboljše maščevanje je …?

Verjamem, da je večina od nas vsaj enkrat v življenju doživela občutek zapuščenosti, zavrženosti, najsi nas je zapustil partner ali izginil še do včeraj dober prijatelj ali smo izgubili službo – možnosti je nešteto … Takrat se v nas prebujajo vrtinci čustev; jeza, bes, žalost, sram in še kaj, česar si ne upamo priznati niti sebi, kaj šele drugim. In misel na maščevanje, češ bo že videl, videla, ji bom že dokazal! Kaj pa čutimo v resnici? Popolno nemoč, ko ne vemo, kaj bi naredili, kam bi se obrnili, in besnimo in jočemo v sebi in na ves glas in kujemo misli sovraštva in maščevanja. Dokler ne prebolimo in gremo naprej. Kdaj pa je tisti trenutek, ko lahko rečemo, da smo šli naprej?

Tu pa tam mi v oči pade v oči kak zapis, da se najbolje maščujemo in dokažemo drugemu (po navadi bivšemu partnerju ali nekomu, ki nam po našem mnenju ni privoščil uspeha) tako, da smo srečni in uspešni … Takrat dobim pred oči peskovnik, poln otrok, ki užaljeni cepetajo in skrivajo svoje lopatke in igračke, češ boš že še videl, kako je, ko se ne bom več igral s tabo. Boš že videl!

In se vedno znova vprašam, ali se res moramo komu maščevati ali dokazovati? Če čutimo to potrebo, potem smo – kje? Smo zares zapustili staro in vstopili v novo ali stopicamo na mestu in samo gledamo, ali nas je kdo opazil? In se naslajamo v navideznem maščevanju, ko pa v resnici tistega drugega niti zanimamo ne več, saj če bi ga, bi najbrž ostal z nami, drži?

In če čutimo potrebo po dokazovanju in s tem maščevanju drugemu, potem, mi je prav žal, pač še nismo šli naprej, potem nam je tisti drugi še vedno nadvse pomemben, naše življenje se še vedno vrti okoli njega namesto okoli nas. In kdo ima v tem primeru moč v rokah? Mi ali on?

In kaj sploh prinese maščevanje? Občutek česa? Zmage? Zadovoljstva? Ko pa vendar – ponovno – drugega sploh ne zanimamo več. Tudi če se s svojimi zmagami in uspehi dokazujemo do onemoglosti, ob nezanimanju drugega ne moremo občutiti česa drugega kot praznino in nenehno potrebo po vnovičnem in vnovičnem dokazovanju. Ni to Sizifovo delo?

Vem, da je težko zdržati z občutkom zapuščenosti in zavrženosti, sploh ker se nam ob tem prebujajo občutja, ki smo jih doživljali kot otroci in ker se dejansko počutimo kot majhni otroci, ki v nemoči cepetajo. Ampak tukaj je razlika med otroki in nami – oni ne zmorejo, ne znajo drugače, mi pa lahko in zmoremo in smo sposobni. Ker če tega ne storimo, ne samo da nas je zapustil drugi, ampak smo v končni fazi zapustili tudi samega sebe, ker drugemu še vedno dajemo v roke vso moč.

Pa če bi naslednjič, ko boste pomislili, kako bi se dokazali drugemu, raje pomislili, da bi se, če je že treba, dokazali sebi? In to tako, da bi se sprejeli, tudi v tem občutku zapuščenosti, da bi se pobožali v ranjenosti, se zazibali v svojem objemu in vzeli nazaj moč in veličino samega sebe?

In odgovor na naslov? Najboljše maščevanje je nemaščevanje. 😊

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top