Misli pozitivno, pa bo vse v redu!

Kolikokrat slišimo besede, da moramo misliti pozitivne misli, pa se bo vse, kar nekako po čudežu, razrešilo samo po sebi. Vsako jutro si povej pozitivne besede; vsako jutro si povej, da se imaš rad; vsako jutro si povej, da si močan in da imaš vse v svojih rokah … In še in še je takih krilatic, ki, verjamem, nekomu res osmislijo življenje, drugim, ki se vsak dan borijo za fizično ali psihično preživetje, pa pomenijo bore malo ali jih spravijo v sveto jezo, če ne še kaj več.

Drži, da je dobro misliti pozitivno, da si je dobro govoriti, da se imaš rad, da si je dobro dopovedovati, da si močan in imaš vse v svojih rokah in je vse odvisno od tebe, pa vendar – kaj ti to pomaga, če pa v to ne verjameš niti toliko, kolikor je črnega za nohtom?! Kaj ti to pomaga, ko se znajdeš v najhujšem obdobju v življenju, kaj ti pomaga, ko se ti podira svet? In resnici na ljubo – lahko res trdimo, da imamo prav vse v svojih rokah? Resnično?

In po drugi strani – kaj mi s temi besedami sporočamo drugim? Tistim, ki se morda soočajo s smrtjo svojega otroka, tistim, ki se borijo s hudo boleznijo, tistim, ki se soočajo s trpinčenjem, zlorabo ali s takšno ali drugačno tragedijo?

Naj mislijo pozitivno? Res? Povejte, kako! Kako naj mama ali oče, ki sta izgubila svojega otroka, ostaneta pozitivna? Kako naj nekdo, ki ne ve, ali bo čez leto dni še živel, ta hip ostane pozitiven?

Zaradi česa to govorimo drugim? Da dajemo občutek, da jih razumemo? Jih res? Da jih bodrimo? Pa jih res? Ali te besede pravzaprav izgovarjamo zato, da hrabrimo sebe? In hkrati potihoma upamo, da se nam kaj takega ne bo zgodilo? Popolnoma normalno in naravno je, da upamo v to, je pa po drugi strani tako zelo krivično do trpečih, da jim ne damo priložnosti izraziti tistega, kar čutijo.

Mar jim ne s temi besedami pravzaprav sporočamo, potihoma ukazujemo, naj ne govorijo o svoji tragediji, o svojem trpljenju? Mer jim ne s temi besedami odvzamemo možnost, da čutijo to, kar čutijo, in da o tem tudi govorijo? Mar jim ne z besedami, ti si pa tako močan, pogumen, jaz ne vem, kako bi se spopadel s tako situacijo, damo vedeti, da morajo biti (navzven) močni in pogumni? Pa seveda ne zaradi njih, ampak zaradi sebe! Mi smo tisti, ki ne zdržimo z njihovo bolečino! Mi smo tisti, ki se je bojimo! Mi smo tisti, ki se bojimo njihovega žalovanja, njihove ranljivosti. Ne oni. Oni »samo« trpijo. Molče, ker jim ne damo priložnosti povedati, kar jih boli, kar kriči v njih. Ne, raje jim polagamo na dušo, naj bodo močni. Naj mislijo naprej. Naj se osredotočijo na pozitivno.

Še enkrat – absolutno se strinjam s tem, da je dobro gledati pozitivno naprej, ampak kaj ko bi dali drugim možnost, da se najprej soočijo sami s sabo v svoji bolečini, jo osmislijo, da se najdejo v svojih občutjih, in jim samo stojimo ob strani v tem? Brez odvečnih besed o pozitivnem in pogumu in moči. Ker itak in itak so pogumni, drugače ne bi preživeli, ker itak in itak bodo morali najti nekaj pozitivnega v totalno negativnem, ker itak in itak bodo morali iti naprej. Enkrat, ne pa takrat, ko se bomo zanje odločili mi. Do takrat pa lahko samo zdržimo z njimi, smo samo tam zanje, smo lahko njihova rama in opora. In ko bodo videli, da zdržimo z njihovo težo, z njihovimi občutji, bo to tudi zanje znamenje, da se lahko odprejo, ker vedo, da ne bodo slišali povedi: »Misli pozitivno, pa bo vse v redu!«, ampak bodo slišali: »Tu sem zate. Vedno.«