Teža spominov

Pridejo dnevi, ki s sabo prinesejo spomine, včasih nostalgijo, včasih hrepenenje, včasih strah, kaj bo, če se kakšna stvar ponovi, spet drugič veselje in smeh in radost in ganjenost. Včasih se preplete vse, zdi se nam, da je tisto, česar se spominjamo, tako zelo sladko, a hkrati zaradi minljivosti okrepljeno z okusom grenkobe …

Saj veste, kako je, ko kakšen datum z vso silovitostjo prinese spomine na plan; ko določen vonj sproži spomin; gibanje določenega človeka nas spomni na nekoga, ki ga ni več med nami, tako zelo, da bi kar stopil k njemu in ga objel ali pa po drugi strani zbežal od njega, kolikor te nesejo noge? Ljudje smo, hočeš nočeš, bitja, ki si zapomnimo stvari, pa ne samo razumsko, spomin je zapisan v vsako celico naših teles, in če se nečesa ne spomnimo na razumski ravni, nas opozarja telo, ki nam govori, da je nekaj dobro ali pa slabo.

Preteklosti ne moremo spremeniti, je argument mnogih, ki trdijo, da se je nesmiselno sprehajati po njej. In ja, se strinjam, spremeniti je nikakor ne moremo, ne moremo ji pa niti ubežati, kajti bolj ko bežimo pred njo, hitreje nas dohiteva. Po navadi bežimo pred spomini na travmatične dogodke, ki so jih drugi storili nam, ali pred spomini na slaba dejanja, ki smo jih naredili mi sami in ob katerih še danes začutimo sram in krivdo. Lahko pa bežimo tudi pred dogodki, ki se jih niti ne spomnimo dobro ali pa sploh ne, samo telo govori, da se tja nikakor ni dobro spuščati. Spominov in razlogov za bežanje pred njimi je mnogo, prav toliko, kolikor je ljudi. Vsak namreč nosi edinstvene spomine, moj nikoli ne bo enak tvojemu in tvoj nikoli ne enak mojemu … Vsak pa je vreden, da se pomudimo pri njem, vsak je vreden, da ga vzamemo v roke, se z njim spogledamo, ga prečutimo in šele nato odložimo v shrambo spominov.

Če samo bežimo, če jih samo zanikamo, si delamo medvedjo uslugo, kajti vodijo nas ravno stran od tistega, česar si želimo. Če bežimo pred travmo, jo bomo v nedogled ponavljali, tako ali drugače klicali v svoje življenje, pa čeprav si želimo zgolj in izključno samo tega, da bi dokončno izginila iz naših življenj. Težko je in predvsem kruto, da ne moremo pozabiti hudih stvari, da jih ne moremo spustiti, če jih najprej ne pogledamo od blizu, če si jih najprej ne priznamo, če jih ponovno ne začutimo, a ko to vendarle uspemo narediti, pride osvobojenost od starega, takrat šele pride pravo olajšanje in takrat šele spada preteklost točno tja, kjer je njeno mesto – v preteklosti.

In zato – dovolite si sprehod v preteklost, dovolite si začutiti stvari, ki so se vam zgodile, pobožajte se v svojih ranah, bodite sočutni s sabo in si povejte, da niste zmogli drugače, da ste bili samo majhen otrok, ki si ni znal pomagati, da ste bili polni nemoči, ko ste vi sami naredili stvar, ob kateri vas oblijeta sram in krivda, bodite sočutni s tisto ranjeno dušo, ki se skriva v vas in opozarja nase. In če ne zmorete sami? Ne zapirajte se pred svetom, življenje je prekratko za to, dovolite si zaživeti, kot si zaslužite, in poiščite pomoč. Zagotovo ni tako daleč, kot se vam zdi. Ne pomoč ne rešitev.

Morda spomini ne bodo zato nič lažji, bodo pa zagotovo lažje obvladljivi, to pa je že nekaj, kajne?