Biti žrtev? Res nujno?

Ne, ne bom govorila o zlorabah, rabljih in žrtvah v teh primerih, ampak o vlogi, v katero vsake toliko časa, priznajmo, pademo skoraj vsi. Ko je vse tako zelo težko in se ničesar ne da narediti, ko se vrtimo v začaranem krogu nenehnih krivic, ki se nam dogajajo, ko so ljudje okoli nas v bistvu samo za to, da nas spravljajo v stisko, mi pa sploh ne vemo, zakaj se nam te stvari dogajajo, ko pa smo vendar oh in sploh dobri in ljubeči in super. In ždimo v kotu in se smilimo samim sebi in preklinjamo druge, če nam pa želi kdo kaj dopovedati, na primer, da svet le ni tako črn, ga nekam pošljemo, ker kaj pa on ve, saj ni v naši koži in nikoli ni bil! Njemu je pa lahko, a ne, saj ima vendar vse, kar si je kadarkoli želel! Torej užaljeni zavihamo nos in se še bolj osamimo in se še bolj smilimo samim sebi in venomer iščemo dokaze o tem, kako zelo smo ubogi in kako zelo so nas drugi prizadeli in kako zelo je ta svet krut in kako zelo nerazumljeni smo in kako je itak vse brezzveze, kako smo itak popolnoma nevredni in kako bi bilo itak bolje, da nas sploh ne bi več bilo in kako je itak brezzveze popolnoma vse, kar smo kadarkoli doživeli, naredili, ustvarili …

Poznano, vsaj v določenih niansah? Oh, kako zelo, a ne?

In, roko na srce, včasih je prav prijetno biti v takem stanju in se pacati in pacati in pacati, ker je to tako fino, ker ni treba pogledati vase, ker so pač za vse krivi drugi, ker je udobno, toplo in poznano in je vztrajati v tem stanju laže kot iz njega izstopiti. Ker če izstopimo, je vendar treba prevzeti odgovornost – tudi za to, da smo v takem stanju, kot smo.

Vem, ni lahko izstopiti iz kateregakoli začaranega kroga, ker nam kljub trpljenju očitno nudi nekaj ugodja, a enkrat se je pač treba pogledati v ogledalo in se vprašati: Mar so res vsi drugi hudobni in kruti in grdi do mene? Mar sem res na svetu samo za to, da drugi grdo delajo z mano? Mar res, prav zares ne morem ničesar narediti, spremeniti?

Drži, nekateri ljudje so res hudobni in kruti in grdi do nas – v to, zakaj so taki, se tokrat ne bom spuščala –, ampak kar vsi po vrsti? Prav zares? In mi smo njihove nemočne žrtve. Spet – prav zares?

Kako bi se bilo, ko zapademo v to stanje, vprašati, kaj mi pa v resnici nudi tale moja žrtveniška poza? Katere ugodnosti mi ponuja? Čeprav na zunaj tega ni videti, očitno nekaj v teh občutjih že mora biti, da tako zelo rada vztrajam v njih?

Je ovira pred izstopom v tem, da potem ne žanjemo toliko pozornosti drugih? Nismo več ubogi, ampak pričakujejo od nas kakšna konkretna dejanja? Se ob tem počutimo, kot da moramo kar naenkrat odrasti, prevzeti odgovornost za svoja stanja, za katera smo vendarle ves čas krivili druge? Moramo kar naenkrat prevzeti odgovornost za svoje življenje? Pokazati, česa smo sposobni?

Je ovira soočenje s sabo, soočenje s tem, da smo vendar mi sami odgovorni za svoje življenje, za to, kako smo preživljali dozdajšnje dneve in kako bomo preživeli prihodnje dneve?

Težko se je spogledati s sabo v najbolj temnih kotičkih duše, težko se je sprijazniti s tem, da smo sami privolili v glavno vlogo, v kateri z veseljem sodelujejo tudi statisti okoli nas. Morda si bo to laže priznati, če si priznamo tudi, da v tistih trenutkih nismo zmogli in znali drugače, da enostavno nismo našli druge poti, ker nas je nihče ni naučil. In ko si bomo to priznali, ne bomo več igrali glavnih vlog žrtveniških mučenikov, ampak bomo sposobni pogledati življenju v oči in reči: Biti žrtev? Ne, hvala.