Ženska in moški, kje sta?

Opazujem žensko, ki se mi približuje. S trdim korakom se premika, širok razkorak, moška hoja, na obrazu se ji riše napetost, prav vidim jo, kako razmišlja, kaj vse še mora narediti. Nobene nežnosti ni videti, nobene miline, ženskosti.

Pa stojim v trgovini na blagajni in opazujem par v srednjih letih. On se trudi nekaj dajati v vrečke, ko ga ženska grdo pogleda, odrine z besedami, da je prepočasen in bo ona, in hiti stvari pospravljati sama. On obstane z rokami ob telesu, ne ve, kaj bi sam s sabo. Ko ona vse uredi, ja, tudi plača, gresta proti avtu. Ona otovorjena kot mula, on počasi za njo.

In vprašam kolegico, kako so se imeli čez praznike. Ojoj, takoj vidim, da sem postavila napačno vprašanje. V odgovor dobim srepeč pogled in sikajoče besede, kako se z možem že od božiča ne pogovarjata, ker on itak spet ni naredil tistega, kar mu je naročila, na koncu se ji je pa drznil še očitati, da je želel narediti to in ono, celo predlagal je kako stvar, ona pa da je samo zamahnila z roko nad njegovimi idejami in poskusi pomoči. »Si moreš misliti, da on misli, da je vse po mojem,« je na koncu še dodala, »itak da je, če se pa sam ničesar ne domisli!« Na moj šibki glas, da je pa vendarle nekaj predlagal in želel prispevati k dobremu vzdušju v družini, se je vsul naslednji plaz ogorčenja. Najbrž me naslednjič, ko se srečava, ne bo več tako zelo prijazno gledala, ker sem si po njenem drznila potegniti z njim. Itak pa nimam pojma, se je dalo prebrati v njenih očeh.

Drage ženske, dragi moški, koliko so vam ti prizori znani?

Kdaj smo uspeli tako zaplesti te naše odnose? Oziroma naj postavim drugačno vprašanje: sploh lahko smo v odnosih, kakršnih si želimo, če pa niti sami zase ne vemo, kdo smo? Ko ženske postajamo sodobni roboti, preplavljene z moško energijo, ker, tako smo prepričane, drugače ne bo šlo, in moškim jemljemo njihovo moškost? Kolikokrat slišim, da si ženske želijo, da bi bil moški moški, da bi se postavil zase, da bi postavil meje, po drugi strani ga pa zatolčemo v isti sekundi, ko si to drzne. Ker jaz pa že vem, a ne? Jaz pa že zmorem! Tudi brez njega! Jaz pa moškega res ne potrebujem. In moški? Kako obupno hlepijo po tem, da bi bila ženska bolj ranljiva, mu povedala, kaj čuti, ga spustila v svoj svet, on si želi biti ob svoji ženski moški. Ona pa se tega boji, ker potem pa ne bo več tako močna, sposobna poskrbeti zase … In se gremo neko igrico, v kateri sta oba neskončno osamljena, neslišana, nevidna, necenjena … Oba pa si želita samo tega, pripadati odnosu, v katerem sem lahko jaz jaz in ti ti, brez igric in brez merjenja moči, želimo si travnik, poln cvetlic, ne pa opustošenega minskega polja. In namesto da bi si to povedala, si zaupala, se obdata z oklepi, da ja ne bi bila prizadeta … in živita tako do konca svojih dni. Če seveda eden od njiju prej ne obupa in odide iskat srečo drugam. Kjer pa, kako krivično, se zgodba po navadi ponovi …

Ženske in moški, kje smo? Lahko ponovno postanemo partnerji? Lahko prevzamemo nazaj svoje vloge? Smo lahko ženske spet ženske in moški spet moški? Kako boste odgovorili na to vprašanje?