Zadnjič sem po televiziji mimogrede ujela besede iz naslova, češ da je jeza greh. In…
Novo leto, leto neskončnih možnosti
Opazujem megleno decembrsko sivino in razmišljam, kako zelo pogrešam sneg; kako zelo pogrešam jutra, ko grem navsezgodaj po snežno beli ravnini, ki se blešči v jutranji temi in na katerega še ni stopila noga drugega. Ko se zdi, kot da je vse nedolžno, neomadeževano, ko se zdi, da je pred mano morje možnosti, neskončnih, kot je neskončna belina, ki se razteza pred menoj …
In tako neskončnost možnosti obljublja leto, ki je pred nami, neomadeževano z našimi poskusi, vdajami in ponovnimi vstajenji, še ne onečaščeno z brezupom, ampak je v njem izraženo neskončno upanje, da tokrat pa bo. Saj ni pomembno, kaj natančno, samo verjamemo in upamo, da bo. Vedno znova. Hvala bogu imamo ljudje res ogromno možnost preživetja in vedno znova upanja, ki nas drži pokonci tudi v najbolj temnih, mračnih dnevih.
In kaj v teh neskončnih možnostih, ki se rišejo nekje v daljavi, tako blizu, pa vendar še tako daleč, želim vsem nam? Najbolj bistveno: da se začnemo zavedati, da imamo v sebi ogromno moči, da sami začnemo krojiti svoje življenje, ne pa da nas nosi kot barko po razburkanem morju, da smo tisti, ki lahko s svojim aktivnim pristopom naredimo iz svojega življenja tisto, kar si želimo. Ker točno zaradi te drže bomo med viharji ostali pokonci ali se po padcu pobrali!
Želim nam zdravja: ker ko ga ni, vemo, lahko imamo vse drugo, pa tisto vse ni dovolj.
Želim nam sreče: da bi bili srečni, predvsem srečni v sebi, ker ko smo, najdemo tisto tiho radost v majhnih stvareh – v sončnem vzhodu, v žarku, ki posije skozi meglo, v nasmehu ostarelega, ko ga pozdraviš, v nasmešku otroka, ko mu nagajivo pomežikneš, v objemu in toplini drugih in konec koncev v življenju, ki ti, če se mu popolnoma odpreš, ponudi prav vse.
Želim nam vere in zaupanja vase: da bi – če še nismo – začeli verjeti in zaupati vase, v to, da smo dovolj dobri, vredni in sposobni, če smo že začeli verjeti, pa, da bi to vero in upanje ohranjali vedno in povsod. Tudi in predvsem, ko nas življenje preizkuša.
Želim nam upanja: da bi vedno znova videli in gledali v svetlo točko pred seboj. Življenje ni pravljica in tudi ni samo tema, je vedno nekje vmes, v vmesni sivini nam pričara najlepše mavrične barve, ki jih lahko vidimo le, če imamo pred seboj upanje v to, da bo. Vedno. Kakorkoli že bo, bo v redu, bo tako – kot mora biti.
Želim nam ljubezni: da bi vzljubili naprej sebe, točno take, kot smo, ker točno taki, kot smo, smo bili kot majhna bitjeca rojeni v ta svet zato, da smo ljubljeni in ljubimo. In točno taki, kot smo, pa ne glede na to, kaj so nam govorili ali nam kdo še govori, smo vredni ljubezni, smo vredni svetlobe, ki jo nosi s sabo, smo vredni prav vsega, kar nam stvarstvo ponuja.
Želim nam sprejetje samega sebe: tudi mi, kot življenje samo, nismo črno-beli, tudi v nas se skriva mešanica vsega, mešanica lepih in manj lepih stvari, združeno pa smo celota. In prej ko jo bomo sprejeli, prej ko bomo vzljubili tudi tiste stvari, ki jih skrivamo pred drugimi ali se jih celo sramujemo, prej se bomo osvobodili okovov, ki nas vlečejo za zidove in maske, in prej bomo prepoznavali tudi druge ljudi kot mešanico vsega in prej bomo odprti tudi zanje.
To so moje želje v tem letu za prihodnje leto za vse nas. Naj bo radostno, razburljivo, mirno in prešerno, naj bo takšno, da bomo drugo leto takle čas lahko pogledali nazaj in rekli: vau, pa je res bilo dobro, hočem še! 😊
This Post Has 0 Comments