Božično upanje

Kaj povedati na koncu, da bo zvenelo kot začetek? Kaj napisati, da bo vzbujalo upanje v tem krasnem novem svetu? Včasih se zamislim in se vprašam, ali je sploh smisel vzbujati upanje, ko pa se zdi, da besede potujejo mimo nas, da se pomen izgubi v naši nepripravljenosti slišati, da se je nesmiselno dotikati globin, ko pa je vendar iz dneva v dan bolj očitno, da se zadržujemo na površini, ker je globina pretežka, zahteva preveč razmišljanja, preveč brskanja po globini duše, preveč zavedanja, ki prinaša neprijetne resnice o drugih, predvsem pa o – nas samih.

Preveč razmišljaš, slišim kdaj, preveč se poglabljaš, spet drugič, pa vendar imam prav ta delček sebe neizmerno rada. Ker točno ta del mene, ki zna biti včasih (no, precej pogosto 😊) zelo naporen, kljub zavedanju vsega hudega – ali pa ravno zaradi njega – prinaša upanje v dobro v ljudeh, upanje, da se bomo vsi enkrat zbudili, da bomo vsi enkrat v en glas vzkliknili, da nam je dovolj, da želimo živeti, da želimo brez okovov uživati življenje, da se želimo veseliti in radostiti, da želimo ustvarjati iz sebe, da želimo poseči po nečem več, po spoznanjih, globokih in starih kot človeštvo …

In kdaj lahko pridemo do teh odločitev, če ne ravno zdaj, ko se bliža božič s svojo svetlobo upanja, ko se je začel daljšati dan, ko – tako se zdi – odpada teža, odpadajo bremena iztekajočega se leta, ko svetlečih in upanja polnih oči zremo naprej, v neznano, ko lahko za nekaj dni, če si dovolimo, zapustimo vsakdanje skrbi in se prepustimo rajanju otroških duš, ki se skrivajo v nas in hrepenijo … Po dnevu svobode, po dnevu, ko si bomo upali biti razgaljeni sami pred sabo in drugimi, ko si bomo dovolili biti brez mask, ko se bo duh božiča prenesel v vse leto, ko bomo samo človek človeku.

Ko sem bila otrok in smo šli k polnočnici, smo vedno pustili prižgano luč pred hišo, kot znak svetlobe, znamenje dobrodošlice vsem, ki hodijo mimo. Šele kot odrasla pa se zavedam simbolike te luči. Lahko že letos prižgemo luč v svojih srcih? Kot znamenje sprejetja sebe in drugih? In se nehamo spraševati, ali je nesmiselno vzbujati upanje, ker kdo ga pa bo, če ne mi sami? In se nehamo izgubljati v drobnih, površnih stvareh in se posvečati drobnim, oh tako drobnim, da jih komaj vidimo, stvarem, ki so v nas? Ki samo čakajo, da se lahko zbudijo?

Čudovit božič vam želim, naj mine v vzdušju odprtih src, mirnega duha in radosti, ki bo kipela iz občutene ljubezni.