Biti prijazen s sabo? Nič lažjega!

Zadnjič sem v enem izmed večjih zdravstvenih domov na informacijah spraševala gospo, kam moram iti. Ko mi je odgovorila, sem se obrnila in odšla. V sekundi sem se spomnila, da sem ji pozabila reči hvala, zato sem se vrnila k njej in se ji zahvalila. Gospa me je najprej začudeno pogledala, nato pa se mi široko nasmehnila. Saj ni tako težko biti prijazen z drugimi? Se jim nasmehniti, zahvaliti, reči kako lepo besedo? Ni, a ne?

Pa sem potem razmišljala – ja, vsaka stvar, ki se mi zgodi, je namenjena neutrudnemu mletju mojih možganov –, koliko znamo biti ljudje prijazni s sabo. Koliko se znamo nasmehniti in zahvaliti samim sebi za nekaj, kar smo naredili? Koliko se znamo pohvaliti? Koliko se znamo pobožati? Koliko znamo biti nežni s sabo? Ali je to brezzveze? Ker tega nihče ne vidi, ceni, kot vidi in ceni geste, ki jih naredim za drugega? Ker to, da nekaj naredimo zase, je pa itak samoumevno, a ne? No, pa ni.

Naj vas vprašam naslednje: koliko zmorete biti prijazni s sabo, tudi ko vam ne gre? Sploh takrat, ko vam ne gre? Ko nekaj naredite narobe? Ko se počutite slabo? Ko ste žalostni? Ko ste bolni? Ko vam gre v enem dnevu narobe vse, kar narobe lahko gre? Ko vas nekdo užali, ignorira, zaničuje?

Tu se pa že malce ustavi, drži?

Večinoma se namreč znamo pohvaliti in biti prijazni s sabo ravno takrat, ko nam gre dobro. Takrat smo na krilih svojih uspehov zadovoljni, srečni, veseli, prešerni, ponosni nase in še kaj. Takrat se to »spodobi«, takrat smo upravičeni do tega, takrat nas ne bo nihče gledal postrani, če se pohvalimo. Saj smo vendar garali, da smo nekam prišli, drži? Seveda ni nič narobe s tem, da smo v tistih trenutkih veseli in ponosni nase, hvala bogu, da smo tega sposobni. Kaj pa ko nam ne gre? Kaj pa takrat?

Takrat pa, najsi priznamo ali ne, ni človeka, ki bi lahko tako zelo grdo ravnal z nami, kot znamo sami s sabo. Takrat smo pa vredni vsega slabega, takrat osramočeno sklanjamo glavo, takrat samim sebi ne upamo pogledati v oči, kaj šele da bi pomislili, da bi bilo dobro ravno takrat, v najtežjih trenutkih, pogledati globoko vase in biti v točno tisti temni globini sočutni do sebe. Ker ravno tako kot nekdo drug najbolj potrebuje našo pomoč, ko je v stiski, jo potrebujemo tudi mi. Ampak to se pa že skoraj ne spodobi, a ne, tega si pa pač ne zaslužimo! Takrat se je treba kaznovati, pljuvati po sebi, se sramotiti in zmerjati, ker itak smo ničvredni, nesposobni, nevredni in še in še.

Od kod prihajajo te misli, da smo samo takrat, ko smo dobri, vredni pozornosti, vredni prijaznosti, tudi in predvsem do sebe? Od kod misel, da se moramo, poleg tega da se že tako ali tako počutimo slabo, povrhu vsega še kaznovati? Koliko prijaznih besed smo sposobni nameniti trpečemu človeku, koliko sočutja premoremo do njega, koliko časa mu namenimo, ko nas potrebuje! Pa če bi enako, kot delamo z drugimi v njegovih težkih trenutkih, začeli delati s sabo? Pa če bi naslednjič, ko nam nekaj ne bo šlo in se bomo zaželeli za to še kaznovati, pomislili, kaj bi v tem primeru dejali drugemu? Kako bi ravnali z njim? Najbrž ga ne bi začeli zmerjati in poniževati in sramotiti, ker vemo, da mu je tako ali tako hudo, ampak bi ga najbrž objeli, poslušali s sočutjem, mu mrmrali tolažilne besede …

In točno to potrebujete tudi vi, potrebujemo mi vsi! Od sebe, ne samo od drugih. Ker ravno takrat, ko se počutimo najslabše, najbolj nesrečne, tesnobne, nemirne, osamljene, tudi najbolj garamo, da bi se iz tega izvlekli, in torej od sebe ne potrebujemo še dodatne graje, ampak kvečjemu ramo, na katero se lahko naslonimo. In to smo najprej mi. Mi smo tisti, ki se lahko pogledamo v ogledalo in si rečemo, okej, zdaj ni šlo, bo šlo pa naslednjič; danes si naredil napako, jutri boš znal ravnati drugače; danes si žalosten, potrebuješ crkljanje, kaj lahko naredim, da ti bo bolje …

Biti prijazen s sabo torej ni nekaj tako zelo samoumevnega, kot se zdi na prvi pogled, drži? Ampak – ja, spet ta ampak: lahko začnemo danes poskušati in nam bo kmalu prešlo v rutino, da bomo namesto zmerljivke uporabili nežno besedo, da bomo namesto sramotenja pogumno dvignili glavo in si dali novo priložnost, da bomo sebe slišali tisti hip, ko to najbolj potrebujemo, da bomo sami sebi ponudili ramo, se potolažili in v svojem objemu krepili. Boste poskusili?