skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Veselite in radujte se, kajti …

… potem bo konec decembra in pride januar in pride ponovno realno življenje. Radost je pozabljena, veselje je izgubljeno v vsakdanji sivini, mi pa izpraznjeni od vseh silnih, končno dovoljenih čustev, ki smo si jih dovolili in ki nam jih je bilo dovoljeno čutiti. A ni to neznansko naporno? Vložiti vse, kar nosiš v sebi, v en mesec?

Težko primerjamo življenja, ki so jih živeli naši predniki, s tem, ki ga živimo mi, pa vendar se dostikrat vprašam, v čem je razlika med njimi in nami, zakaj so se ljudje znali včasih bolj veseliti stvari, zakaj je bilo zadovoljstvo, vsaj po pripovedovanju starejših, večje, kot je zdaj, zakaj so znali živeti bolj umirjeno, bolj sprijaznjeno življenje?

Dejstvo je, da smo mi zahtevnejši glede odnosov, ki jih živimo, in nismo več pripravljeni potrpeti ravno vsega, kar se nam v njih dogaja, res je, da smo se počasi začeli obračati vase, v svoj notranji svet, in res je, da prejšnje generacije zaradi boja za preživetje tega niso zmogle in znale. Pa vendar … razmišljam – je ravno to razlog našega nezadovoljstva z življenjem, razlog za praznino, ki jo čutimo v sebi, osamljenost, ki kriči v nemi tišini v nas? To, da so se naši predniki borili za golo preživetje, tisto čisto fizično, mi se pa borimo za notranje preživetje, za psihično, duševno, kakorkoli že ga želite poimenovati? Je to to? Drugega imamo, vsaj v večini, več kot preveč; na tiste, ki tega nimajo, pa tako ali tako pozabljamo, ker – to itak ni naša stvar, mi se vendar borimo za preživetje, a ne? Za držanje nad vodo, da se v tem silnem pomanjkanju, ki ga, obkroženi z vsem mogočim, čutimo v sebi, ne utopimo, da nas tale naša notranjost, s katero se nočemo niti spogledati, kaj šele spoprijateljiti, ne potegne na dno. In iščemo na vseh koncih in krajih, v mnoštvu materialnih stvari, zadovoljstvo, ki ga želimo občutiti, mir, ki ga želimo čutiti v sebi.

A v tem silnem boju po notranjem zadovoljstvu pozabljamo, kaj naj bi to sploh bilo, kje naj bi ga sploh iskali. Smo res že tako psihično izpraznjeni, »psihično mrtvi«, da za to življenje potrebujemo neznansko količino dražljajev, ki prihajajo od zunaj, da smo pozabili na svoje bistvo in nam ga morajo obujati drugi? In ko dobimo priložnost, jo izkoristimo, na polno, nebrzdano se veselimo in pri tem pozabljamo na vse, kar nosimo v sebi, na vse strahove, bolečine, na vso dolgoletno žalost in krivice, ki se nam dogajajo …, ker je pomembno samo, da kričimo na ves glas, kako zelo srečni da smo, kako zelo nam nič ne manjka, kaj skrbi, veselimo se, saj potem …

Potem je pa kaj? Praznina? Izčrpanost? Osamljenost? Ponovno pehanje za drobci življenja, ponovni krog iskanja nečesa, pa še sami ne vemo, česa, čakanja, pa še sami ne vemo, na kaj čakamo … In stagniramo. In stojimo. Nemi. Zazrti v krivično življenje, ki da je okrog nas, ki da nam ne dovoli živeti, kot si želimo, ki da je itak brez smisla. 

Res je nesmiselno, to življenje, dokler iščemo smisel zunaj sebe. Res je krivično, to življenje, dokler vse pričakujemo od zunaj, prineseno na pladnju, res je mrakobno in žalobno, dokler iščemo veselje zunaj sebe.

Seveda ni nič narobe z veselim decembrom, narobe je, kaj vanj vnašamo in kaj od njega pričakujemo. Pa če bi se veselili in radovali tistega in s tistim, kar je znotraj nas, tistega in s tistim, kar čutimo v sebi, tistega in s tistim, kar predstavlja naš pravi jaz? In če ne vem, kaj to sploh je? Morda je pa ravno tale mesec pravšnji za začetek odkrivanja …

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top