To še spijemo, pa gremo

Ojoj, no, a spet bo težila s pitjem? Kaj ne more vsaj decembra pozabiti opominjati na to, bo zagotovo dejal marsikdo med vami. Marsikdo besedila zato niti ne bo prebral. Prav. Pa naj bo za tiste, ki jih še kako zadeva alkohol, posredno ali neposredno.

Mesec december je zadnja leta zame čudovit. Pa ne zaradi zunanjega blišča, ki ga lahko srečujemo na vsakem koraku, ali reklam, ki nas prepričujejo, kaj vse še potrebujemo, da bodo prazniki popolni in bomo srečni, in ne zaradi (praznega) upanja, kako da bo takoj, na prvi novoletni dan, vse oh in sploh in bodo skrbi izginile in vse bolečine zbledele, pač pa zato, ker v meni vedno znova vzbuja upanje. Ne samo decembra, ampak prav v tem mesecu je pa še bolj izrazito. Morda ker je to moj mesec, morda ker se veselim snega in si ga želim iz dneva v dan, morda ker vem, da so drugi v teh dneh bolj sproščeni, zadovoljni in manj zapeti in vpeti v svoje skrbi. Morda pa tudi zaradi upanja, da bo kdo med vami spoznal, da življenje, kot ga je živel do zdaj, ni takšno, kot si ga je želel zase, in bo rekel, zdaj je pa dovolj, hočem živeti bolje in lepše in … trezno.

Ker december po drugi strani ni samo lep. December poleg blišča po drugi strani odkriva tudi bedo, ki jo živimo, a v vsem tem prazničnem vzdušju je spregledana, zakrita in prikrita. Ker kdaj boš nazdravil z drugimi, če ne med prazniki? Ker kdaj je pitje bolj »upravičeno« kot med prazniki? »Pridi, bova nekaj spila, nazdravila za naprej!« lahko dostikrat slišim in gledam opotekajoče se korake in žalostne, v alkoholni omami izmikajoče se oči, ki vedo, da ne smejo, ampak … kdaj, če ne zdaj? Saj jim tega v tem prazničnem času ne bo očital nihče? Ker kdaj, če ne zdaj, bodo lahko utišali svoj notranji glas, češ saj drugi tudi? Ker kdaj, če ne zdaj, bodo »upravičeno« jezni na partnerja, partnerico, otroke in druge bližnje, ki ga bodo očitajoče gledali, češ a ti je bilo treba. Spet. Ker opravičil v teh dneh je na tisoče. Ker kdaj, če ne zdaj, bomo svojci pogledali stran? In si rekli, ah, kaj bomo težili, naj ima vsaj zdaj malo veselja? Ker kdaj, če ne zdaj, bomo prijatelji žalostno pogledali stran in s trpkim okusom v ustih nazdravili s človekom, ki je bil včasih nekdo popolnoma drug, zdaj se nam zdi pa neznanec? Saj zdaj so prazniki, naj nekaj spije, kdaj pa bo, če ne zdaj …

Kdaj, če ne zdaj?

Pa če bi bilo to vprašanje razumljeno malce drugače? Kdaj, če ne zdaj, je pravi čas, da rečeš, dovolj! Kdaj, če ne zdaj, je pravi trenutek za pravo odločitev? Ta hip? Ne jutri, ne pojutrišnjem in ne po novem letu … Kdaj, če ne zdaj, je pravi trenutek, za tiste, ki pijejo preveč, in za tiste, ki jih pri tem spremljamo, nehote spodbujamo?

Je lahko točno ta december drugačen, prelomen? Je lahko prvi po dolgem času, ko boste namesto s svojim dolgoletnim »prijateljem« praznovali sami s sabo in svojimi bližnjimi? Je lahko ta december po dolgem času tisti, ko se ne boste zbujali z mačkom in vprašanji, kaj vse ste počeli prejšnji dan, ko vam ne bo treba pogledati v žalostne oči svojih otrok, partneric, partnerjev, v katerih se zrcali vsa nemoč, beda, sram, strah in negotovost?

Je lahko ta december prelomen tudi za tiste, ki vztrajate ob njih? So lahko tile dnevi tisti, ko boste rekli, jaz se tega ne grem več, zahtevam, da nehaš piti, zahtevam, da nekaj narediš, drugače …

Je lahko morda ta december drugačen za vse nas? Lahko morda z mislijo, da ne vemo, kdo okoli nas ima težave z alkoholom, nehamo vabiti vsevprek na kuhančka, medico … Lahko dovolimo, da nekdo z nami nazdravi s sokom, vodo, čajem? Se lahko zadržimo in ne rečemo tistega: »Ah, dej no, enega boš pa že, saj to pa res ni nič takega?« Za vas ne, za tistega, ki se bori z alkoholom in se bori z željo, da bi nekaj spil, pa je lahko ravno ta »saj ni nič takega kozarček« usoden.

Smo lahko v tem decembru ljudje tudi za ljudi, ki se borijo z zasvojenostjo? Lahko izkažemo sočutje tudi tako, da v njegovi prisotnosti ne pijemo? Pa če že »moramo«, smo lahko vsaj toliko sočutni, da ga ob tem ne sramotimo, mu ne govorimo, kaj je dobro zanj? Smo morda lahko rama, na katero se bo utrujen naslonil? Smo lahko bitja, ki nosimo upanje, svetlobo in luč, ali se moramo kazati v svoji vzvišenosti, jaz pa lahko, saj si je sam kriv, da je pustil, da je prišel tako daleč, jaz pa zaradi njega že ne bom brez alkohola …? Pa če bi poskusili dati tako razmišljanje na stran? Nikoli ne moremo stopiti v čevlje drugega, lahko pa ga vsaj poskusimo začutiti. Nikoli namreč ne vemo, kaj nas čaka jutri, na kateri strani črte, ki se ji reče življenje, bomo jutri stali mi.