skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Oropani dostojanstva

Danes je mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami in torej morda čas za razmislek, kje v tako opevani sodobni in moderni družbi smo v našem okolju pri nasilju. Ga je kaj manj, kot ga je bilo pred leti – glede na to, za kako pametne in razumske se imamo danes? Ker če živimo v sodobni, razumevajoči družbi, bi se nekako »spodobilo«, da ga je manj – ali pač ne?

Zame je nasilje – v kakršnikoli obliki – zavržno dejanje, nevredno človeka. Odvzame mu dostojanstvo in spoštovanje in popolnoma razvrednoti oba – tistega, ki je nasilen, in tistega, ki je žrtev.

Ko govorimo o nasilju, imamo po navadi pred očmi fizično, vidno, tisto, ki ga lahko dokažemo z modricami, pozabljamo pa na tisto »tiho nasilje«, pritlehno, ki se kaže z molkom in ignoranco ali besedami omalovaževanja, poniževanja. Tisto, ki se ga ne da dokazati, o katerem zelo malo govorimo, a povzroča znotraj nas enake bolečine in rane. In tistega ne počnejo samo moški nad ženskami, ampak tudi ženske nad moškimi, starši nad otroki, partnerji med seboj … Kaj ni to v bistvu prva oblika nasilja, prva stopnja, ki lahko (ali pa tudi ne) pripelje do dviga roke nad drugim?

Kolikokrat se na terapijah srečam z izpovedmi: »Mama me je kaznovala z molkom. Če nisem nečesa naredil prav, me je lahko ignorirala tudi po dva tedna!« Ali pa: »Celo življenje sem poslušal, kako zelo nesposoben sem, da iz mene ne bo nič!« Ali pa: »Samo tisti prezirljivi pogled je bil dovolj, da sem vedel, da spet nečesa nisem naredil prav. Nikoli nobene pohvale, samo hlad in prezir!« Ali pa: »Oče me je tepel, vedno ko nečesa nisem prav naredil. Včasih se mi je zdelo, da me tepe, ker mu je dolgčas.«

In kaj je pri tem vsem tem najhuje? Da nosimo to naprej, da kaznujemo enako, kot so nekoč kaznovali nas! Partnerja, otroke, prijatelje, kolege … Ker je to pač nekaj, kar nam je znano in poznano. Zato je moje prvo vprašanje, ali je nasilja v naši družbi kaj manj, po mojem popolnoma retorično, kljub razumu in kljub znanju, ki ga imamo. Ker kaj nam vse to pomaga, ko pa vse, kar smo nekoč nekje dobili, nosimo s sabo?

In ja, kot vedno, rešitev se skriva v nas in ozaveščanju tega, kar nosimo v sebi. Če so z mano ravnali spoštljivo, mi na misel ne bo prišlo, da bi bila sama nespoštljiva ali da bi dovolila, da bi bil drugi nespoštljiv do mene.

Če so me tepli, ja, je pa tukaj že druga zgodba. Bom tepla naprej, ker so me tako naučili z zgledom, in bom puščala, da me tepe drugi, ker sem se tega tudi naučila in je moje telo prepričano, da si drugega niti ne zasluži? Ali bom to končala? Jaz? Tukaj in zdaj? Ne govorim, da je to nekaj tako preprostega, da lahko začarani krog prekinemo z danes na jutri, je pa nekaj, kar se da narediti, če ne drugače, s pomočjo drugega.  

Če sem bila vedno znova razvrednotena z besedami, bom to počela naprej nad drugimi ali bom to presekala in izbrala spoštljive besede, besede, ki pobožajo, ljubkujejo, tudi v graji? In ali bom prekinila, ko se bo nekdo začel besedno znašati nad mano – ali bom rekla, ah, saj ne misli tako hudo, saj v bistvu je dober človek, samo malo ga je zaneslo? Saj konec koncev sem ga res užalila, pa si to zaslužim?

Če sem bila vedno znova ignorirana, bom ignorirala drage osebe ali pustila, da me ignorirajo one, ali bom zavzela držo, da se z mano tako ne počne? In da si drugi prav tako ne zaslužijo takega ravnanja?

Primerov je več, kot jih lahko prenese en zapis, za razmislek pa mislim, da je dovolj.

Za konec samo še nekaj besed o odgovornosti. Če kdo dvigne roko nad vas, za to dejanje niste odgovorni vi, ne glede na to, kaj ste rekli, naredili, ali pa niste rekli ali naredili. Sram mora biti tistega, ki je to storil, ne pa vas. In odgovornost mora prevzeti tisti, ki je to storil, ne pa vi.

Jaz in vi in mi vsi pa smo odgovorni za svoje življenje, za to, kako ga bomo preživeli, v nasilju ali miru. Bomo nasilni ali nežni v svojih besedah in dejanjih? Bomo ohranjali dostojanstvo?

Ocenite to stran

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top