Zadnjič sem po televiziji mimogrede ujela besede iz naslova, češ da je jeza greh. In…
In potem vse tiho je bilo …
Ljudje imamo enkratne obrambne mehanizme; eden izmed njih je zanikanje. Saj veste, če nekaj zanikam, zame ne obstaja, tega ni in ne bo in o tem ne bomo govorili. Če pa že, pa vse moči porabimo za to, da še druge prepričujemo v svoje prepričanje.
Ne prebiram kaj preveč novic in komentarjev ob njih, ker imam dovolj vsesplošnega sovraštva, obsojanja, žuganja drugače mislečim in že pošiljanja na grmado. Še sreča, da v srednjem veku niso obstajali družbeni mediji, kajti zagotovo bi na grmadah pomrlo še več (nedolžnih), kot jih je takrat. Pa cinizem na stran – kolikor verjamem v dobro v ljudeh, toliko sem vedno globoko razočarana nad nezmožnostjo priznavanja bolečih stvari, ki se dogajajo okoli nas. In dvoličnostjo.
Ko pride na površje primer spolne zlorabe otroka, pošiljamo ljudi na gole otoke, na grmade, usmrtitve, a ko je treba resnici pogledati v oči glede tega, koliko je dejanskih spolnih zlorab, pa naletimo na zmigovanje z rameni, češ toliko pa res ni teh primerov, ne nas imeti za norca, saj vsak dotik pa še res ni spolna zloraba, in – najhujše – zagotovo si je dogodek izmislil, izmislila. V 21. stoletju se prepričujemo, da ni tako hudo! V resnici pa je še huje! Ampak če zanikamo, tega ni, a ne? In smo tiho do naslednjega odmevnega primera in se sprašujemo, kako je v našem času sploh še mogoče, da do tega prihaja …
Fizično nasilje! Se spomnite jeseniške deklice? Priznam , da nisem vedela, kam naj se skrijem, ko sem brala komentarje, kaj vse bi ljudje naredili staršema. Da je grozljivo, so se vsi strinjali, takega človeka bi bilo treba najmanj premlatiti do črnega, bi on že videl, kako je, ko se močnejši spravi na šibkejšega. Po drugi strani pa – saj kaka okoli ušes, pa po riti, pa tako malo po prstih pa res ni nič takega, a ne, samo vzgojna je. Jaz sem jih tudi kdaj dobil, pa poglej, kaj je nastalo iz mene! In ženske, ki vztrajajo v nasilnem odnosu in ne gredo iz njega, so si pa itak same krive, ni res?! Kaj pa ne odidejo! In se spet sprašujemo, kako je v našem času sploh še mogoče, da do tega prihaja …
Alkohol! Človek pod vplivom alkohola povzroči prometno nesrečo, v kateri umrejo nedolžni ljudje. Ponovno: tega človeka je treba ubiti, mučiti, poslati na Goli otok, bo že videl, kaj se to pravi, pijan sedati v avto! Po drugi strani pa – en pirček pa res ni kaj takega, preden sedem v avto, a ne, ali pa dva, tri, saj takrat še nisem pijan … In ko govorimo o razsežnosti alkoholizma pri nas, bojda pretiravamo, da je kaj. Kaj pa je to kaj takega, saj eno, dve pivi po službi pa res ni nič, tudi če je to vsak dan, malo zabave si pa vendar zaslužimo, a ne? In še po tretji strani – ko je nekdo zasvojen z alkoholom, ga je treba pa sramotiti, mu govoriti, kako šibek je, kako nima moči, da bi nehal piti, pa ko je to res tako enostavno … In naj se gre zdravit, a ne, saj to pa res ni nič takega! Res ni? Ste poskusili? In se ponovno sprašujemo, kako je mogoče, da do takih tragedij sploh še prihaja …
In tako v nedogled … Dvoličnost …
Lahko se še naprej sprašujemo, kako je mogoče, da v današnjem času, v moderni družbi, kjer sosed prej izve, kaj jaz mislim, preden mene misel sploh prešine, dogajajo take stvari, lahko pa pogledamo resnici v oči. Mi, vsi mi, dovoljujemo, da še vedno prihaja do takih tragedij, do takih zločinov nad dušo in telesom. Dokler bomo trdili, da en (neprimeren) dotik ni nič takega, bodo žrtve tiho in si ne bodo upale spregovoriti. Ker so raje tiho, kot da bi bile deležne ponovnega zasramovanja in obsojanja okolice. Dokler bomo govorili, da si je za črno oko kriva ženska sama, ker ne gre iz odnosa, bo vztrajala v odnosu in to raje skrivala, kot da bo deležna ponovnega zasramovanja in obsojanja okolice. In dokler bomo rekli, da pirček, dva ali trije na dan pa res niso nič takega, bomo spodbujali tiste, ki poleg teh treh spijejo še kaj drugega zraven, ker – saj ni nič takega, a ne? Še več, v družbi pirčka ali dveh bomo udrihali po tistih, ki nimajo več meje, jim govorili, da so slabiči, da si tisti, ki si bi želel nehati, ne bo upal, ker bo potem izpadel šibek in zasramovan. Pa smo tam. V začaranem krogu.
Strinjam se, hudo je pogledati resnici v oči in se soočiti z resničnimi podatki, ne samo z (odmevnimi) primeri, ki pridejo v medije, ampak dokler si bomo zatiskali oči in po eni strani »ubijali« ljudi, po drugi strani pa jih s svojo nonšalanco in prepričanjem »saj ni tako hudo, pretiravajo!« podpirali v njihovih dejanjih, se stvari ne bodo izboljšale. In ne, ni država kriva, niso (pre)nizke kazni krive, krivi in odgovorni smo s svojo držo mi vsi. Bomo še vztrajali pri »saj ni tako hudo, pretiravajo!« in tišini ali bomo pogledali resnici v oči? In s svojo držo, če ne kaj drugega, vsaj podpirali tiste, ki si upajo razbijati tišino?
This Post Has 0 Comments