skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Osamljeno navidezno življenje

Bolj ko se pogovarjam z ljudmi, tudi na terapijah, bolj sem prepričana v to, da smo ljudje tako zelo osamljeni, kot najbrž nismo bili še nikoli. Prav žalostno je, da je današnja družba, po eni strani tako zelo povezana med sabo s sodobno tehnologijo, po drugi strani tako zelo zaprta vase, prilepljena s pogledi na take in drugačne ekrane, da drugega sploh ne opazi več. Kaj drugega, ne opazi niti sebe!

Da ne bo pomote, absolutno hvaležna sem sodobni tehnologiji, hvaležna sem za možnost, da se povežem s kom, ki ga nisem videla leta ali celo desetletja, hvaležna za hitrost, s katero se lahko s kom kaj dogovorim …, pa vendar … Ne bom obujala nostalgičnih spominov na to, kako smo se včasih vse dogovarjali brez telefonov, kako smo se srečevali, ker sem prepričana, da ima vsako obdobje svoj čar, bom pa obudila spomin na to, da si včasih enostavno moral kam iti, da si se z nekom srečal, pogovoril, ga videl. V živo. In s tem ohranjal pristnost – stisk roke, pogled v oči, objem, poljub … Tisto, kar vsi tako neskončno potrebujemo in pogrešamo, a vedno bolj izgubljamo. In potem tožimo, da smo osamljeni. In se še bolj potapljamo v razne ekrane, kot da je v njih rešitev, kot da nam lahko ta ravna plošča ponudi tisto, kar nam lahko da samo človeško telo, človeška družba. Čeprav, me je zdaj prešinilo: je mogoče, da se odnosov in pristnega človeškega stika že tako zelo bojimo, da je za nas tehnologija postala obramba? Saj veste, tisti, ki ga srečate, vas ne bo zmotil s svojim vprašanjem o počutju, če boste imeli slušalke v ušesih ali na uho prislonjen telefon. Gre morda za to? Se morda že tako zelo bojimo tistega pristnega stika, da enostavno zbežimo pred njim? Se na tak način skrivamo?

In če grem še dlje: tehnologija nam zagotavlja anonimnost; na facebooku in drugih straneh lahko mile volje pljuvamo po nekom, se zgražamo nad dejanji drugih, obsojamo, smo kruti, sovražni, skorajda že prav inkvizitorski, ko bi bilo treba nekomu iz oči v oči nekaj povedati, smo pa tiho.

In tako nam daje tehnologija vse navidezno – navidezne odnose, navidezno moč, navidezno cenjenost, navidezno lepoto, navidezno vrednost … Ob koncu dneva, ko potegnemo črto, smo pa vendarle sami … Ne sami, s samostjo ni narobe prav nič, ampak neskončno osamljeni.

Jaz verjamem v ljudi, neskončno. Vedno znova. Ker če meni »živi« odnosi pomenijo več kot navidezni, skrivajoči se za ekrani, je zagotovo zunaj še veliko takih, kot sem jaz. In če meni ogromno pomeni odkrita beseda, pristnost, to, da človek prizna svoje napake, svojo nemoč in, konec koncev, svojo moč, v živo, je zagotovo zunaj še kopica takih ljudi, ki jim to pomeni enako veliko ali pa še več kot meni.

In kdo lahko zajezi ta splošni občutek osamljenosti kot mi sami? Ne, nihče drug ga ne bo. Lahko sedimo in čakamo in štejemo virtualne prijatelje in živimo v virtualni resničnosti, lahko pa se odločimo in temu naredimo konec. Mi. Nihče drug. Boste poskusili?

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top