Na pomoč! Ne morem se premakniti!

»Nikamor ne morem,« mi razlaga znanka na sprehodu, »kot da sem obtičala nekje, čas z neznansko hitrostjo mineva, jaz pa stojim in čakam. Doma je katastrofa, spomladi je nekako še šlo, dobila sem občutek, da sva se z možem uspela povezati, pa z otrokoma, zdaj pa, iskreno, imam občutek, da ne morem več. Otroka na računalnikih zaradi šole in kar tako, mož za svojim računalnikom, jaz za svojim, nikogar ne morem prepričati v to, da bi šel z mano vsaj na sprehod, če že ne kaj drugega. Groza me je prihodnosti, groza me je vsega, sploh ne znam več biti nasmejana in optimistična, kot da je vse nekam izginilo, kot da se nenehno vrtim okoli enih in istih stvari. Iskreno? Meša se mi že od vsega! Meša! Če ne bi imela psa, bi se mi pa res že popolnoma zmešalo. Vsaj z njim lahko grem ven, vsaj on me posluša.«  

Iz nje je puhtel otipljiv občutek osamljenosti, tiste, ki reže srce, tiste, ki ne pusti dihati, tiste, kjer se že sprašuješ o smislu življenja.

In ta gospa ni osamljeni primer. Zadnje čase dostikrat slišim ljudi razlagati, kako se ne morejo nikamor premakniti, zdi se jim, da so se zataknili na enem mestu, s katerega navidezno ne pelje nobena pot. Najbrž se kar strinjamo, da živimo v nekem čudnem obdobju, ko se nam zdi, da se nam ne uspe premakniti nikamor. In res je tudi, da vse to, kar se dogaja okoli nas, hočeš nočeš vpliva tudi na nas, ker se vendar ne moremo umakniti vsemu, ker vendar ne živimo na samotnem otočku, pa naj si še tako želimo in prizadevamo za to.

In kaj storiti? Kot vedno obstajata dve poti – ostati tam, kjer smo, ali pa se potruditi izstopiti iz te otrplosti, negibnosti. Dlje ko bomo čakali, slabše bo in težje se bomo premaknili naprej. Poskusimo se zazreti vase, v to, kaj si želim, kaj potrebujem in kako lahko to uresničim. In predvsem si zastaviti vprašanje, ali sem zadovoljen z odnosom, ki ga imam s samim sabo. Sem zadovoljen z odnosi z drugimi ljudmi? Če nisem, kaj lahko storim, da se stvari izboljšajo? Se sploh lahko izboljšajo? Si sploh še želim, iskreno, vztrajati? Če si in če v partnerstvu ne zmoreva sama, lahko poiščeva pomoč? Nikar ne pozabimo, da so odnosi tisti, ki zdravijo, če so funkcionalni, seveda.

Poskusimo najti stvari, ki nas veselijo – ali vsaj spomin na to, kaj nas je veselilo včasih, pa smo na to pozabili. In poskusimo začeti, korak za korakom, tudi če so samo mikroskopski, so vredni zlata, stopati naprej. Je to ples, petje, pletenje ali kvačkanje, risanje, pisanje, tek ali hoja, so to hribi ali ravnine, učenje jezikov …? Karkoli nas premakne, je dobro. In ne pozabimo – majhne stvari, majhni cilji, brez pretiravanja. Ker če bomo zapadli v to, bomo, ko/če ne uspemo, samo še bolj potrti.

In bodimo, še bolj kot kdaj prej, človek človeku. Ustavimo se, ko vidimo, da je nekdo na koncu z močmi, in mu prisluhnimo. Včasih je dovolj že samo to. Ustavimo se in poklepetajmo s starejšimi. Veseli bodo vsake dobre besede, vsakega nasmeha. Ustavimo se in pomagajmo. Bodimo začetek verige, ki se mora začeti spletati, če želimo preživeti. Bomo?