Vsi ljudje hitijo …

… z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna … Tako je pred davnimi leti pela Neca Falk, a je pesem tako zelo aktualna še danes. Vsaj kolikor poslušam ljudi okoli sebe in sledim njihovim pripovedovanjem. Vsi utrujeni od hitenja se nismo uspeli ustaviti niti v tem času, ko bi se morda lahko, pač pa smo ihtavo grizli dan za dnem, hodeč drug mimo drugega in dostikrat tudi čez drugega, da bi dosegli – kaj? Nesmrtno slavo še za časa življenja? Da nam bodo postavili spomenik, češ ta je pa naredil toliko in toliko v svojem življenju, ne bodo pa upali pristaviti – samo živel ni.

In če česa ne dobimo takoj zdaj, ta hip, smo zgroženi, kaj zgroženi, že kar obupani, podira se nam svet in jočemo po družbenih medijih in se pritožujemo, življenje pa teče mimo nas. Tisto realno, ne namišljeno, na ekranih, tisto realno, ne fejsbukovsko, izgubljamo realen stik z ljudmi, resničnim življenjem, ker je tisto na ekranih toliko bolj mamljivo. In potem skušamo to namišljeno zgodbo prenesti v svoja realna življenja in zgroženi spoznamo, da ne gre, da je eno namišljena sreča, prikazana na slikah ekranov, drugo pa resničnost.

In menjavamo vse, kar nam ni všeč, kar se nam ne zdi dobro, od avtomobilov, ker ima sosed novega in moramo novega imeti tudi mi, domačih ljubljenčkov, ker so morda ti, ki smo jih imeli do zdaj, zboleli ali – bog ne daj – ostareli, do partnerjev, ker smo se danes zjutraj zbudili in ugotovili, da nam ni več všeč. Kruto? Nerealno? Ali zgolj resnično?

V tem svetu potrošništva, ko komaj čakamo, da se odprejo trgovine (ja, seveda so nekatere nujno potrebne, da ne bo kakega nesporazuma), namesto da bi se veselili konca tega sranja, zato da bomo lahko objeli ljudi, ki jih nismo videli že ulala dni in tednov in mesecev, najbrž moje besede niso pravzaprav nič nenavadnega, a ne? In prav nič nenavadnega potemtakem tudi ni, da so nam odnosi španska vas, saj če nismo zadovoljni z enim, bomo šli pač v drugega, a je težava? Ni je!

Žal pač je. Odnosi, na katere pristajamo in v katerih živimo, vzgajajo naše naslednike. Njim kažemo, za kaj se je vredno boriti ali čemu je nujno reči stop. Njim s svojimi dejanji kažemo, kaj je na tem svetu pomembno in kaj ne. Njim povemo, ali so oni, taki kot so, dovolj dobri in vredni, ali ne. In v svojem hitenju, ko jih marsikdaj prezremo, občutka, da so dovolj pomembni, da se ob njih ustavimo in jih pogledamo v oči, ne bodo dobili. Tako kot ne bodo dobili zrcala, kaj je odnos med odraslimi, ker ti toliko hitijo, da pozabijo na samega sebe, kaj šele na svojega sopotnika v življenju.

Če torej ne mislimo nase in na svoja življenja v tem hitenju in gledanju v tla, pomislimo na tiste, ki nas iz dneva v dan opazujejo. Na tiste, ki hrepenijo po trenutkih nežnosti z nami. Na tiste, ki bodo čez čas krojili svet. V kakšnem svetu si želimo živeti mi čez deset, dvajset in več let, je odvisno od nas samih – kaj bomo pustili za sabo v generacijah, ki prihajajo za nami. Bodo rekli, ah, nimam se časa ukvarjati z ostarelimi starimi starši in starši, saj zakaj pa bi se, saj se tudi oni niso z mano. Ali bodo rekli, uf, lepo je bilo, ko smo se igrali, pogovarjali, delili skupne trenutke, z veseljem se dobim z njimi?

Odnosi in hitenje ne gredo skupaj. Odnosi in počasna gradnja pač. Odločitev? Kot vedno odvisna od vsakogar izmed nas.