Nočem čutiti!

Nočem čutiti bolečine. Nočem govoriti o njej, nočem je otipati, slišati, je videti … Ničesar. Laže se mi je delati, da je ni. Ker ko jo začutim, se pogreznem vanjo in nekaj časa ne morem normalno živeti. Zato se ji je bolje izogniti, včasih z delom, drugič kaj spijem, tretjič grem malo ven …, samo da ne obtičim z njo. In izogibam se ljudem, zato da mi ni treba govoriti o njej. Ker je preveč boleče. Ker me je sram. Ker moramo biti ljudje dovolj močni, da jo sami predelamo, ne pa da jokamo in stokamo, kako nam je hudo. 

Kolikokrat slišim take in podobne besede! Verjamem, da so marsikomu med nami znane in poznane iz lastnih izkušenj. In verjamem, da marsikdo enako beži pred bolečino, kot je zgoraj opisano. Ker ljudje smo pač taki, da bežimo pred njo, da želimo čutiti ugodje in se želimo počutiti srečne in zadovoljne, ne pa žalostne in ranjene. Hkrati pa se seveda moramo delati močne in trdne, ker to družba od nas zahteva, moramo vse reševati in rešiti sami, ker drugače veljamo za nemočne in slabiče.

In v vsej tej zmešnjavi notranjih in zunanjih zahtev je res težko najti neko ravnotežje, v katerem bomo lahko kolikor toliko normalno delovali in se soočali s svojimi občutji, tudi bolečino. Ker je pač del življenja, naj si to želimo ali ne, jo zanikamo ali ne, pride. In če bežimo od nje, če jo zanikamo, vztraja še dlje. Postaja večja, mogočna, vse prežemajoča, neobvladljiva in neusmiljena. Če bežimo pred ljudmi, da je ne bi videli, da nam ne bi bilo treba o njej govoriti, postane enaka pošast. Če vztrajamo ob njej sami, največkrat tudi. Česa pa nas je lahko sram, ko nas boli? Tega, da smo ljudje? Da nismo vsemogočni? Da ne moremo vsega nadzirati? Pa saj potem bi nas bilo lahko sram tudi, ko se nekontrolirano smejemo? Ko nas je strah? Ko smo žalostni? Jezni? Aja, saj vse to se pravzaprav dogaja v tej naši družbi, ko ne smemo pokazati pravzaprav ničesar. Ker moramo biti obvladani in vedno z nasmejano masko na obrazu. In bog ne daj je sneti, ker lahko nekdo od drugih kaj opazi in to izkoristi proti meni.

Uf, je naporno tako življenje, kajne? Ves čas nekaj skrivati, pred sabo in drugimi, ves čas se skrivati in ne biti tak, kot si, ves čas nekaj igrati, da pravzaprav na koncu sploh ne veš več, kdo si. Če si sploh kdaj vedel, kdo si …

A ne bi bil že čas, da izstopimo iz tega kroga? Čas, da se počasi vrnemo sami vase in se upremo vsem tem norim zahtevam, ki iz človeka ne delajo drugega kot robota brez čustev? A ni že čas, da rečemo taki družbi ne?

Kako, boste vprašali. In moj odgovor bo kot vedno – pri sebi. Če se bom jaz opogumila in govorila o tem, kar čutim (seveda z nekom, ki mu zaupam in ki bo zmogel z mano zdržati), se bo morda tudi on opogumil in začel govoriti meni ali drugi zaupanja vredni osebi, in tako naprej in tako naprej.

In namesto ene osamljene dušice, ki bo začela govoriti o svoji bolečini in vsem, kar čuti, jih bo kmalu več in več, ki bodo, namesto da bi šepetali sami sebi, da nočejo čutiti, na ves glas vpili, da hočejo čutiti, da hočejo biti pristni, da hočejo biti ljudje. In ljudje smo prav vsi in prav vsi čutimo prav vse, od bolečine do veselja in sramu in jeze in radosti, vprašanje je le, ali smo že tako pogumni, da to začnemo tudi udejanjati, ali bomo še naprej pustili, da nas poleg notranjih okov, ki jih tako in tako težko premagamo, dušijo še zunanji? Moj notranji glasek šepeta, da smo dovolj pogumni, pa vaš?