Zakaj ga pa ni prej prijavila?

Vau, sem si rekla zadnjič, ko sem brala, da je slovenska igralka razkrila spolno nadlegovanje svojega profesorja, in to z imenom in priimkom. Bravo, to pa je pogum! Tega pa ne bodo mogli pomesti pod preprogo, kot se tako rado zgodi, ko se nekje začne govoriti o spolnih zlorabah. Stvari se bodo očitno morale začeti premikati tudi pri nas, tudi pri nas se bomo morali začeti soočati s statistiko, ki govori, koliko zlorab se zgodi, ampak statistika je eno, živi ljudje s svojim trpljenjem pa drugo. Kolikor me je misel na to razveselila, pa je po drugi strani glasek v meni govoril: »Ajoj, koliko napadov bo kaj deležna v javnosti!« In res sem se ob branju komentarjev pod novicami takoj zgrozila: koliko je še nevednosti, brezbrižnosti, neznanja in seveda stigmatizacije in obsojanja.

Zakaj ga ni pa prej prijavila? Aja, prej ji je koristilo, pa je bila tiho, zdaj se pa znaša nad njim! Brez zveze, ne verjamem! Po toliko letih je bilo treba pa ravno zdaj to prinesti ven? Kaj pa sploh je nadlegovanje? A če jo malo pošlata, je to že kar nadlegovanje? Ziher je nosila mini krilce in se sukala okoli njega, zdaj pa njega obtožuje!

Ob takem razmišljanju, se bojim, se bo marsikatera žrtev ponovno raje skrila kot pa spregovorila. Ker tudi zaradi tega, zaradi obsojanja in stigmatizacije žrtve namesto rablja, so žrtve tiho. Ker imajo krvniki moč, ker imajo zaslombo, ker jim, v tem primeru profesorjem, morda nekdo krije hrbet, če pa že ne, so pa tako ali tako v položaju moči. Beseda (prestrašene) študentke proti besedi profesorja, ki je leta in leta uveljavljen in (navzven) brezhiben? Komu bodo verjeli? Profesorju, kajne? In kako mu ne bi, zagotovo je študentka nosila prekratko krilo na predavanjih, globok dekolte in se spogledovala z njim, samo da bi dobila dobro oceno! In če je bila oblečena tako? Je ona kriva za zlorabo? Je ona kriva za nadlegovanje? Mislim, da mora biti prav vsem kristalno jasno: tudi če hodi naga okoli, nima nihče pravice stegniti svojih umazanih rok po njej, pa če je to sam papež! In kaj sliši taka oseba? Tako ali tako polna sramu in krivde, zakaj se mu ni ubranila, zakaj ni ravnala drugače, zakaj se ni nikomur zaupala, na koncu pa še sliši, da je bila kriva ona sama!

Najverjetneje tisti, ki so sposobni teh besed, ne vedo, kaj pusti tak travmatičen dogodek, kot je spolno nadlegovanje ali spolna zloraba, na žrtvi, ne vedo, kako zelo težko je spregovoriti o tem, kako zelo žrtve izkušnjo potiskajo vase, jo odcepijo, ker ni okoli njih nikogar, ki bi jim lahko zaupale, ker imajo občutek, da jih nihče ne bo razumel in slišal. In jim verjel. In le kdo bi jim zameril, kajne, če pa dobijo nazaj, da so krive same? Da o absurdih, ki jih prinaša naša zakonodaja na tem področju, sploh ne izgubljam besed. Ampak za to so odgovorni drugi, ukrepali pa bodo edino, ko bomo začeli ukrepati mi. Kako? Z ozaveščanjem o nedotakljivosti telesa, z ozaveščanjem o tem, kaj je to travma in kakšne posledice pusti na človeku, z ozaveščanjem, da je treba žrtvi verjeti, ji pomagati, ne pa ji vzbujati krivde z vprašanji, zakaj se ni umaknila/zbežala/kričala/se upirala. Če bi vse to zmogla, najbrž ne bi prišlo do tega, do česar je, kajne?

Verjamem, da se vsak izmed nas ob takih izpovedih počuti nemočnega, a dejansko nismo tako zelo, kot je videti. Vsak glas šteje, vsak ozaveščeni posameznik šteje, vsako posledično sočutje šteje. In ja, verjamem, da ko bomo ozavestili sami sebe, ko bomo nehali kriviti žrtve, bo prijav spolnega nasilja in zlorab vedno več in več. Vedno več se bo govorilo o tem in morda bodo – upam, enkrat – moč spregovoriti dobili tudi tisti otroci, ki so tega nasilja deležni v svojem domačem okolju. Ker bomo o tem govorili, ker to ne bo več kazanje s prstom in šepetanje za hrbtom, ampak odkrito upiranje vsem zlorabam, bodo morda tudi ti nevidni otroci enkrat zbrali moč in pogum in spregovorili.

Bomo končno postali družba, ki se bo zavzemala za žrtve namesto za krvnike? Saj veste, kot vedno je to izključno na nas, izvrševalci zakonov, politike bodo našim glasnim zahtevam enkrat morali prisluhniti in ugoditi.

In za konec: Vsem, ki ste se opogumili za prijavo zlorabe, iskreno čestitam za pogum. Vsem, ki se še odločate za to, želim veliko poguma. Vsem, ki ne veste, kje najti nekoga, ki bi mu zaupali svojo zgodbo, povem: veliko nas je, ki ne obsojamo, ampak samo poslušamo in stojimo ob strani, več, kot si najbrž mislite. Poskusite poiskati pomoč in se osvoboditi teže, ki jo nosite s sabo.