Ljubezen kot v pravljici

Včeraj sem poslušala in gledala animirano Prešernovo Uršiko zalo oziroma Povodnega moža in ob njej neskončno uživala. Ob vseh odtenkih, ki so jih pesnikove besede uspele naslikati v moji domišljiji, ob posnemanju šumenja vetra in razbesnele narave, ko sta zaljubljenca zaplesala v deročo Ljubljan’co, vedno dobim kurjo polt. Da tistega večnega otroškega upanja v srečni konec (kot da bo Prešeren vstal od mrtvih in prišel spremenit konec pesnitve) sploh ne omenjam. Ali pa tistega konca, ki sem si ga v svoji otroški domišljiji naslikala in ga vedno nosim s sabo – da živita v enem podvodnem gradu, srečna in zaljubljena. Še dandanes, seveda. In kolikokrat se spomnim nanju ob gledanju v Ljubljan’co, ki se hipnotično ziblje mimo mene! In vedno malce hrepeneče zavzdihnem zraven v tistem otroškem upanju, da morda je pa vse res.

In tako marsikdaj v življenju upamo, da bi bilo nekaj drugače, kot je v resnici. Da se bomo zaljubili, da nas bo presekala sladka bolečina ljubezni in nas zavrtela in popeljala z ljubljenim v večno srečno življenje, ki ga bova živela do konca svojih dni, tod in še ondod.

Pa ni ravno tako, kajne? Dostikrat se namesto srečnega konca znajdemo v močvirju pohojenih in neuresničenih želja, strtih src in duha, in objokujemo usodo, kako da se je ravno meni, ravno nama to zgodilo. Pa tako zelo srečna sva bila skupaj! Pa prav vse in še več sem naredila, naredil, da bo ta najina zveza uspešna in trajna.

A najbrž nismo videli kaj dlje od Uršike zale, ko smo spoznali partnerja. Očarani nad njim, saj je bil utelešenje vsega, kar smo si kadarkoli želeli ali sanjali, bil je tisti pravi, bil je naša druga polovica, tako dolgo željena in lovljena in na koncu ujeta. In ko ptico ujamemo – sledi kaj? Vesela pesem ali ujetega ptiča tožba?

Ker pri ljubezni pač ne gre ali vsaj naj ne bi šlo za lovljenje, zmago močnejšega, ki nas bo zavrtel s surovo slo in nas odpeljal v brezno, in ne gre za to, da mi ujamemo drugega in ga zapremo v kletko, predvsem pa ne gre in ne sme iti za to, da si mislimo: aha, zdaj je pa to to. Zdaj pa sem dobil, kar sem si želel. Parterja imam, še otroci, in to je vse, kar potrebujem v življenju. In vsi bomo živeli srečno do konca.

Saj veste, kaj tukaj sledi? Ne romantični hollywoodski filmi, ki se končajo ravno takrat, ko bi morali začeti prikazovati resnično življenje, ampak realnost, ki govori, da nihče ni samoumeven, da ni prav nič gotovo, da prav ničesar ne moremo vedeti zagotovo in zatrdno in da ljubezen ne more preživeti, če jo opazujemo od zunaj in gladimo in z nje brišemo prah in ji ne dovoljujemo, da bi se spreminjala, rasla in bogatila, z najino pomočjo, seveda. Slika lahko ves čas ostaja enaka, pod površjem pa se dogajajo stvari, naj si jih priznamo ali ne.

Ljubezni otroka ne moremo kupiti, ne moremo ga premamiti z lepimi in svetlečimi stvarmi, ker bo hitro začutil, ali smo zanj tam ali ne. Ali se mu damo na razpolago ali ne. Ali znamo postaviti meje ali ne. Vsaj ne za dolgo časa, če nam morda to nekaj časa uspeva. In če vemo, da se v vsakem izmed nas skriva otrok (ja, tudi v vašem partnerju), ki še kako dobro začuti, ali smo tam z njim v globini ali samo na površini brišemo prah. In ko bo enkrat ta otrok v nas začutil, da je slednje in da ima posledično dovolj, bo začel besneti, razbijati steklene stolpe in rušiti navidezne pravljično srečne gradove.

In bomo obstali v presenečenju: meni pa se je zdelo, da je vse tako lepo. Poskusimo torej poskrbeti, da ne bomo živeli v navidezni pravljici, kjer živimo v brezpogojni in neskončni ljubezni, dokler ne umremo, ampak v realni zgodbi, ki je včasih malo dramatična, drugič pesniško vzvišena, spet naslednjič žalobna, pa spet prešerna in kot v Visoki pesmi strastna in nadzemna, drugič od jeze in besa udarjamo z nogami ob tla, zato da se lahko potem pogovoriva in ponovno skupaj krmariva to najino barko.

Ah, ta ljubezen, kajne? Ko bi le bila taka kot v pravljicah, kajne? Je pa vprašanje, ali bi jo potem sploh znali ceniti.

Najsibo praznujete Valentinčka ali ne, ni pomembno, pomembno je, da živite ljubezen pristno in polno.