Pa naj bo danes o hvaležnosti …

Polno zamisli je danes v moji glavi za pisanje, a nekako ne najdejo iz nje do prstov, ki bi zapisali vrtinec misli. Naj pišem o hvaležnosti, ki jo čutim zaradi tega, ker opravljam delo terapevtke, ki me izpolnjuje in izpopolnjuje v neskončnost? Naj pišem o hvaležnosti, ki jo čutim, kadar imam kako predavanje in mi ljudje z veseljem prisluhnejo, zaupajo in povedo svoje mnenje, da vidim, da so se jih moje besede dotaknile? Naj pišem o hvaležnosti, ker na svoji poti spoznavam ljudi, ki se borijo s svojimi demoni, s svojo kruto preteklostjo, in me, s tem ko uspejo zrasti, narediti nov korak, plemenitijo, da me ne bi mogli bolj? Naj pišem o hvaležnosti, ki jo čutim, ker mi zaupajo? Ker sem jim sposobna jaz zaupati?

Naj pišem o hvaležnosti, ki jo čutim že samo ob misli, da živim, da sem? Da sem v življenju nekako našla pot iz blodnjave in zmešnjave in sem danes tukaj, kjer sem? Da lahko sploh mislim, pišem, se veselim, žalostim, smejem, jočem, kričim in – samo živim? Da sem včasih močna, drugič šibka, da se včasih nasmehnem svojim neumnostim, drugič se nad njimi jezim? Da sem včasih tista, ki je polna optimizma in drugič malo pobita? Da mi včasih kakšna stvar gre takoj od rok, drugič pa se z njo mučim (kot na primer danes s tem zapisom in zraven razmišljam, za božjo voljo, Andreja, kake klanfaš?). Naj torej pišem o hvaležnosti, da sem se sprejela z vsem, kar sem napisala prej, in še s čim?

Naj pišem o hvaležnosti, ker imam okoli sebe ljudi, na katere se zanesem skoraj bolj kot nase? Ki mi stojijo ob strani, tudi ko jaz dvignem roke nad sabo in svojimi sposobnostmi in me preplavijo strahovi? Naj pišem o hvaležnosti, ker mi kažejo pot, ko sem v temi, ki se naslonijo name, ko so sami v temi? Ko smo drug za drugega, ne glede na to, ali smo skupaj vsak dan ali enkrat na mesec ali parkrat na leto?

Naj pišem o hvaležnosti, ker vem, da so nekje, tam nekje, moji ljubljeni, moji dragi, ki se jih ne morem več dotakniti, jih objeti, jim pokazati, da jih imam rada, pa se jih vendar vsak dan dotikam? Se počutim od njih objeta in potolažena?

In konec koncev – še vsa polna vtisov in veselja: naj pišem o hvaležnosti, ki jo čutim zaradi neverjetno lepega vikenda, ki sem ga preživela v družbi svojih sestra? Ki so vsaka zase prelep unikat, sestre, ki smo si po svoje tako zelo različne, pa po drugi strani tako zelo podobne? O hvaležnosti, ker smo skozi leta, skozi življenje vseeno uspele obdržati med sabo eno vez, ki jo sicer zavezuje že kri sama, a ta vez kljub vsemu ne bi bila mogoča, če ne bi bilo še tiste vezi, za katero se trudimo, da jo obujamo, in četudi se zdi, da kdaj izgine, se, ko je treba, pokaže vsa močna in čvrsta in nezlomljiva v svoji ljubezni?

Naj bo torej danes o hvaležnosti. Tudi o hvaležnosti, da me berete. O tem se ne bom spraševala.

Vprašam pa vas: za kaj ste pa vi hvaležni?